Vivin izlet Nekaj divjega z Dariem Cortesejem

Vse divje rastline so prednice naših udomačenih, gojenih. Pripotna ločika je denimo divja prednica solate, navadni potrošnik pa sorodnik radiča.
Vse divje rastline so prednice naših udomačenih, gojenih. Pripotna ločika je denimo divja prednica solate, navadni potrošnik pa sorodnik radiča. (Foto: Grega Žunič)

Prejšnji mesec smo skupaj z Dariem Cortesejem, avtohtonim profesorjem za divjo užitno hrano, in s štirimi ducati pogumnih divjih nabiralcev vstopili v svet užitnih divjih rastlin. Odkrili smo droben delček značilnosti slovenskih samoniklih travniških in gozdnih rastlin ter skrivnosti priprave jedi iz njih. Na triurnem potepanju smo grizljali za pokušino, svaljkali, vonjali, primerjali in nabirali divje cvetove, liste in popke. Na koncu smo pomladno mešanico divjine tudi namazali na kruh.

Kaj smo izvedeli na popoldanskem divjem izletu? Da je divja hrana v resnici izvorna hrana, ki jo lahko kombiniramo s tistim, kar požene na vrtu – ali s tistim, kar kupimo. Nekaj žlic divjine ne obogati le naših krožnikov, temveč tudi telo. Velja vedeti, da je to hranilno bogata hrana, zelo poživilna in brez škodljivih dodatkov – pesticidov. Prehransko gledano je namreč divja zelenjava od tri- do štirikrat bogatejša kot tista, ki jo tako skrbno gojimo na vrtu.

Mnogi od teh divjih biserov poganjajo tudi na naših njivah in vrtovih, pravimo pa jim plevel. To so denimo kurja črevca in mali plešec ter številne druge. Nekaterim od njih pripisujemo samo okrasno vlogo, denimo maslenici, ki jo tako radi sadimo v okrasne vrtičke, saj nas navdihuje s svojimi lepimi cvetovi. Toda v Aziji, od koder izvira, je dobro znana po tem, da so njeni popki in steblo odlični za na krožnik. Mi je tokrat nismo poskusili, zato pa smo zobali številne druge: navadno regačico (po domače zajčje tace), navadni dežen (po domače medvedje tace), repuš, škrlatno rdečo zajčico, pripotno ločiko, navadne smrdljivke, trpotce, navadnega potrošnika, navadnega ženiklja …

Toliko »navadnih« rastlin, toda kot pravi Dario Cortese, ima v naravi vsaka od njih svojo vlogo – zdravilno, hranilno ali okrasno, ne nujno v tem zaporedju in tudi ne tako strogo ločeno. Nič ni namreč samo dobro ali slabo. Vse je odvisno od tega, kdaj naberemo (denimo mlado rastlino) in kaj naberemo (cvetovi, popki, listi, poganjki, korenika …). In še: tudi tiste najbolj strupene rastline so lahko zdravilne – seveda v pravih odmerkih. Takšna je vsem znana strupena šmarnica, ki pa je lahko tudi zdravilna za srce. Pri divjem nabiranju zato velja prvo zlato pravilo: rastline, ki jih ne poznamo, pustimo pri miru.

Toda vseeno: biti divji nabiralec ni tako zelo nevarno. Presenetljiv je namreč podatek, da v Sloveniji raste približno 3500 rastlin in skoraj vsaka druga je užitna. Užitnih oziroma okusnih je približno 2500. Približno dvajset jih je takih – denimo zlatičevke – da se jim izogibajo celo živali, saj so smrtno nevarne. Dario Cortese nam je za prvo pokušino pokazal nekaj rastlin, ki so užitno odlične. Torej bogastvo, ki se nam je te dni razkrilo pod Katarino, da bi končalo kot zabela za solato, za namaze, k maslu, kot osnova za solato, za rižoto, čaj, za vlaganje v kis in olje, za h krompirju …

Toliko različnih možnosti. Odlična za solato je vsem dobro znana navadna ivanjščica, in sicer njeni popki, ki jih naberemo, ko je belo-rumena lepotica še mlada. Vse, kar je podobno regratu, in takih je kar 80 do 90 rastlin pri nas, lahko tudi pojemo – grenko, in vendar odlično za h krompirjevi solati z bučnim oljem. Tudi vse, kar je videti kot drobnjak ali čebula, gre lahko v naš želodček. In že smo pri drugem pravilu divjega nabiranja: kar je videti podobno kot (znana) udomačena rastlina, je navadno tudi užitno. Ali pa zajčje tace, bolj so mlade, boljšega okusa so, in dobro gredo v »gonač« ali »smukavc«. 

Narava nam to okusno divjino ponuja ves čas, vse od pomladi naprej se vsak dan najde kaka odlična zabela ali ocvirek, pravi Dario Cortese. Do kamor seže naša domišljija in do tam, kamor nam pusti naš osebni okus. Divje arome in okuse, močne, včasih tudi trpke in grenke, smo namreč že kar pozabili, saj so se naše brbončice navadile (ali pokvarile) bolj sladkih in nežnih okusov.  Torej – pogumno in vedoželjno po hrano –  čim večkrat tudi na travnik in v gozd. Pa dober tek.


Galerija

Vse divje rastline so prednice naših udomačenih, gojenih. Pripotna ločika je denimo divja prednica solate, navadni potrošnik pa sorodnik radiča. Grega Žunič

Tudi v gozdu se najde marsikaj užitnega, čeprav so gozdovi manj bogati z divjimi užitnimi rastlinami. Repuš, ki raste na odprtih mestih v gozdovih in na njihovih obronkih, je odličen za solato. Naberemo njegovo socvetje, ki je blagega okusa. Naberemo lahko tudi mlade liste lipe in lipovca, ki imajo blag okus in so lahko osnova za solato. Mladi vršički iglavcev (seveda z izjemo tise, ki je strupena) pa so primerni predvsem za zabelo – za solate, rižote, k skuti … Grega Žunič

Grega Žunič

Grega Žunič

Grega Žunič

Za konec še preizkus – kar smo spoznali, smo nabrali, terensko narezali ter skupaj s skuto, z oljem in z malce soli namazali na kruh. Pripravili smo skutni mimohod, okusno divje krepčilo po triurnem sprehodu. Grega Žunič

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki