Nekateri trdijo, da so se že faraoni sladkali z melonami podobnimi našim, drugi pišejo, da so jih še v 3. stoletju lahko jedli samo, če so jih močno začinili, in da so šele v 17. stoletju zaslovele zaradi sladkosti. Zdaj obstaja že na stotine sort ne samo užitnih, temveč resnično okusnih sort. Zmeda vseh sort pri razdelitvi v osrednje skupine je precejšnja, zato je morda še najbolje, če se samo izurimo v kupovanju zrelega sadeža, pa katerekoli že sorte je. Marsikdo trdi, da je melona najokusnejša sama, brez dodatkov in da ne potrebuje nobene priprave. Sadež zgolj prerežemo, odstranimo peške, narežemo in poobedek je pripravljen. Nekateri ji dodajo še pršut ali kozji sir, recimo, in že imajo pripravljeno predjed. Vendar je tudi melona vredna vsaj nekaj naše domišljije. V Lombardiji servirni krožnik prekrijejo z mladimi listi endivije in nanje zložijo koščke oranžne melone. Solijo, poprajo, prelijejo z olivnim oljem ter belim vinskim kisom in okrasijo z drobnjakom.

Nežen melonin okus čudovito dopolnjuje ostri ingver. V kozici na nizkem ognju 5 minut kuhamo 3/4 skodelice vode, 1/2 skodelice sladkorja, 4 žlice limoninega soka in 3 žlice na drobne koščke narezane sveže ingverjeve korenike. Ves čas mešamo. Ko se sirup ohladi, odstranimo ingver in prelijemo kroglice, ki smo jih oblikovali iz melone. Postavimo še za dve uri v hladilnik in postrežemo.