Gensko spremenjena hrana na naši mizi

Konec lakote ali superplevel?

Gensko spremenjena hrana je sestavni del naše prehrane. Ne glede na to, v kakšni meri ji nasprotujemo in se je bojimo, tukaj je, med nami, bodisi kot osnovno živilo bodisi kot sestavina hrane, predvsem pa tako, da se ne zavedamo njene prisotnosti. Po nekaterih ocenah kar približno 60 odstotkov izdelkov, ki jih prodajajo v trgovinah po vsem svetu, vsebuje dele transgenskega porekla, in sicer brez védenja potrošnikov.

Po nekaterih teorijah gensko spremenjena hrana povečuje tveganje za razvoj raka, pripisujejo ji krivdo za povečano pojavnost alergijskih bolezni in tudi slabljenje imunskega sistema. Na drugi strani v rabi genskega inženiringa v kmetijstvu mnogi vidijo rešitev za ekološko krizo, ki je posledica industrijskega kmetijstva, in s tem rešitev problema lakote v svetu. Prednosti genskega inženiringa v poljedelstvu naj bi se kazale v znatno manjši potrebi po uporabi pesticidov, ki onesnažujejo okolje, izboljšanih tehnikah shranjevanja hrane, izboljšanju njene kakovosti in povečanju donosa na podnebno neustreznih območjih.

Javno proti!

Široko razširjeno nezaupanje do gensko spremenjene hrane je sprožilo velike pritiske na velike prehranske proizvajalce v Evropi. Nekateri od njih, kot so Nestle, Unilever, Carrefour in Sainsbury, so se nato javno opredelili proti rabi gensko spremenjenega materiala pri pripravi prehranskih izdelkov. Precej drugače je v ZDA. Tam je javnost − zaradi zaupanja v FDA (agencija za zdravila in hrano) ter EPA (agencija za varstvo okolja), glavni ustanovi za nadzor nad prehrano in okoljem, ki sta dali zeleno luč komercializaciji gensko spremenjenih izdelkov, v prepričanju, da ne ogrožata zdravja ljudi in okolice −, bolj naklonjena biotehnologiji. Kljub temu še vedno ni znanstvenih spoznanj o morebitnih tveganjih, ki izhajajo iz gensko spremenjenih živil, a tudi ne o morebitnih interakcijah med transgeni in DNK, v katero so vneseni.

Genski inženiring

Gensko spremenjena hrana je dosežek biotehnologije oziroma rabe genskega inženiringa (znanosti, ki preučuje sisteme manipulacije DNK) z namenom spreminjanja posameznih značilnosti živila, da bi s tem dosegli njegovo "boljšo kakovost in večjo količino". Živilu v laboratoriju spremenijo genske značilnosti tako, da vzamejo enega ali več genov iz drugega živila ali organizma z določenimi značilnostmi, ter jih vstavijo v dedni genski material živila, ki ga želijo spremeniti, vse seveda s ciljem njegovega "izboljšanja". Opozoriti je treba, da tako spremenjeni material ne le odraža nove značilnosti, ampak ga prenaša na svoje bodoče potomstvo. Problem genskega inženiringa je v tem, da do tega lahko pride tudi med bitjema, ki ne pripadata isti vrsti, kar je proces, ki v naravi tako rekoč ni možen. Nova bitja (rastline in živali) so na eni strani, denimo, odpornejša na posamezne žuželke, viruse, glivice in pesticide, kar lajša njihovo proizvodnjo in povečuje donos. Na drugi strani ta proces vodi do sprememb v ekološkem sistemu, saj odstranjuje nekatere koristne rastline in žuželke, a tudi ustvarja nova bitja, ki kot taka ne obstajajo v naravi in katerih vpliv na planetarno ravnotežje še ne poznamo.

Prednosti

Zagotovo drži, da imajo gensko spremenjeni organizmi (GSO) izjemen potencial, ko gre za izboljšanje človekovega življenja. Pri nekaterih gensko spremenjenih rastlinskih kulturah, ki so postale odporne na posamezne žuželke, parazite in škodljiv plevel, to pomeni, da pri njihovi vzgoji ni več treba uporabljati nekaterih insekticidov in pesticidov. Z zmanjšano rabo teh kemičnih snovi omejujemo onesnaženost okolja, povrhu to pomeni prihranek osnovnih dobrin, kot sta čas in energija, potrebna za proizvodnjo. V prihodnosti pričakujejo možnost oblikovanja gensko spremenjenih rastlinskih kultur, ki bodo lahko obrodile pridelke z zaželeno hranilno, energetsko in funkcionalno sestavo, s čimer bi dosegli zmanjšanje industrijske obdelave, a tudi manjšo rabo nekaterih aditivov in polimerov.

Pomen rabe GSO

je predvsem v poskusu rešitve problema lakote na svetu. Če upoštevamo, da se bo število ljudi na zemlji v naslednjih sto letih povzpel na deset milijard, bi se morala kmetijska proizvodnja, če naj zadosti prehranskim zahtevam tolikšne populacije, podvojiti. S trenutnimi obdelovalnimi površinami tega ni možno doseči, sploh ker površina obdelovane zemlje nenehno upada. Biotehnologija je v tem primeru pomembna pomoč, saj bi lahko omogočila vzgajanje posameznih rastlinskih vrst na neobdelovalnih površinah in ustvarila rastlinske vrste, odporne na različne podnebne razmere. Te rastlinske vrste bi imele znatno večji pridelek in tako v veliki meri zmanjšale izgube, ki jih pridelkom povzročijo napadi žuželk in parazitov. Posledično bi vzgajali bolj zdravo živino, odpornejšo na okužbe in parazitske bolezni, ki bi tudi hitreje rasla. Vse to bi lahko spodbudilo in pospešilo razvoj najrevnejših držav sveta. Omenimo še raziskave, katerih cilj je ustvariti rastlinske vrste, ki bi bile sposobne sintetizirati posamezne zdravilne snovi.

Slabosti GSO

Še vedno ni možno z natančnostjo opredeliti problemov, ki izhajajo iz proizvodnje in uživanja gensko spremenjenih živil, predvsem zato, ker primanjkuje dolgoročnih poskusov. Gensko spremenjeni izdelki so vsekakor novost, ki bo vplivala na človekovo zdravje in življenjsko okolje. Za zdaj še ni dovolj raziskav, ki bi lahko potrdile neškodljivost tovrstnih izdelkov. Prav zato je britanska vlada vložila moratorij (odlog) na rabo gensko spremenjenih izdelkov, vse dokler ne bo trdnih dokazov, s katerimi bi lahko absolutno izključili morebiten negativen učinek tovrstnih izdelkov na človekovo zdravje.
Motiviran sum izhaja iz tako imenovanega "zunanjega gena", ki ga prinesejo v sestav gensko spremenjenih živil. Skozi zgodovino je človek dosegel določeno intergenetično navajenost na DNK različnih živil, s katerimi je prihajal v stik. Gre za dokaj počasen proces, ki bi, z uvajanjem velikih količin gensko spremenjenih živil, najbrž povzročil negativne vplive na človekovo zdravje.

Gensko spremenjena živila na naši mizi

Paradižnik je bil prva gensko spremenjena rastlinska kultura, ki je prišla na ameriški trg že leta 1994. Z gensko modifikacijo jim je uspelo dobiti večje, obstojnejše sadeže.

Losos gensko modificirajo zato, da se ribe hitreje razvijajo in so odpornejše na mraz.

Riž je živilo, ki so ga genetiki najbolj preučevali. Gensko modificiranemu rižu odstranijo alergene, sposoben pa je proizvesti vitamine, nekatere antiviralne snovi in cepiva. Ta vrsta žitaric je eden od glavnih, v posameznih delih sveta pa tudi edini vir prehrane. Takšni obliki prehrane zelo primanjkuje vitamina A, kar lahko povzroči hude zdravstvene težave, tudi slepoto. Riž, ki bi bil sposoben z gensko modifikacijo ustvariti vitamin A, bi bil rešitev vseh težav, povezanih z njegovim pomanjkanjem.

Soja in koruza sta živili, ki sta v naši prehrani najširše zastopani. Mnenje, da ne prihajamo v stik s temi živili, je zgrešeno, saj sta kot "namišljeni sestavini" prisotni v tisočih izdelkov, njihova navzočnost pa sploh ni označena na deklaracijah.

Alergije?

Ena od neznank gensko spremenjenih živil je povezana z morebitnim alergijskim učinkom beljakovine, proizvoda genske modifikacije, ki bi utegnila pripeljati do razvoja novih vrst alergij. Že zdaj je namreč približno 0,25 odstotka otrok in 0,5 odstotka v svetu odraslih alergičnih na beljakovine iz hrane.
Med drugimi težavami navajajo, da nekatera transgena semena lahko povzročajo odpornost na običajne antibiotike.

Preobčutljivost

Veliko znanstvenikov trdi, da se pojavlja vse več primerov preobčutljivosti (netolerance) na posamezna živila, ter omenjajo povečano pogostost celiakije. Celiakija ali glutenska enteropatija je kronična bolezen tenkega črevesja, ki se kaže z malabsorpcijo zaradi trajne preobčutljivosti na gluten, beljakovino, ki jo vsebujejo posamezna živila. Kot morebitni vzrok za ta pojav navajajo prav gensko spremenjena živila.

Ni jih mogoče umakniti

Drugi, nič manj pomemben problem, ki ga omenjajo znanstveniki, je, da v nasprotju s kemično škodljivimi izdelki, kot so, denimo, pesticidi, gensko spremenjenih izdelkov ni mogoče umakniti s trga. Rezultat biotehnologije so namreč novi organizmi, ki se samostojno razmnožujejo, mutirajo in migrirajo. Ko jih enkrat ustvarimo in spustimo v obtok, so trajni in jih ne moremo več umakniti, razmišlja George Wald v svoji knjigi Proti genskemu inženiringu (The case against genetic engineering).

Nevarnost

Iz navedenega izhaja, a tudi mnogi znanstveniki svarijo, da:

• obstaja nevarnost dolgoročno nepredvidljivih vplivov,
• se v pridelavi živil in proizvodnji hrane pojavljajo novi alergeni in toksini,
• obstaja nevarnost pojava novih virusov,
• se razvija vse večja odpornost na antibiotike,
• obstaja potencialna nevarnost okužb in mutacij v človeških celicah,
• se manjša biološka raznolikost,
• obstaja nevarnost nepovratne kontaminacije ekosistema.

Seveda obstajajo tudi nasprotna mnenja, vendar večinoma prihajajo iz velikih multinacionalk, ki imajo v lasti pravice za gensko modifikacijo.
Ti trdijo, da:

• gensko spremenjeni izdelki niso nevarni in da so enako upravičeni kot konvencionalni,
• so genske spremembe ustvarjene zaradi izboljšanja okolja,
• ti izdelki lahko rešijo problem lakote v svetu.

Tako spremenjeni material ne le odraža nove značilnosti, ampak ga prenaša na svoje bodoče potomstvo.

Leta 2000 je v Montrealu 130 držav sprejelo skupni dogovor, ki predvideva biovarnostni protokol glede uvoza gensko spremenjenih živil. Po tem dogovoru lahko države podpisnice zaprejo državne meje, če ugotovijo, da so gensko spremenjeni izdelki lahko nevarni za okolico in zlasti za zdravje ljudi.

Soja!

Nekatere evropske prehranske trgovinske verige so se odločile, da ne bodo prodajale hrane z gensko spremenjeno koruzo in sojo, kljub temu pa potrošnik v številnih primerih ne more poznati sestave in vedeti za morebitno transgensko poreklo izdelka, ki ga kupuje.

To zlasti velja za sojo, ki se skoraj nezaznavna znajde v sestavah številnih živilskih izdelkov:

• Beljakovine iz soje dodajajo številnim izdelkom na osnovi mesa, kot so nadevi za raviole in torteline (nadevane testenine) na etiketi so navadno označene kot "rastlinske beljakovine".
• Sojino mleko prodajajo kot nadomestek, mleko v prahu za otroke, ki ne prenašajo materinega mleka.
• Sojino moko uporabljajo skupaj z navadno moko za izboljšanje hranilne vrednosti.
• Sojo vsebuje približno 90 odstotkov piškotov in peciv, ker poveča krhkost.
• Soja je na deklaracijah označena kot "rastlinska beljakovina"
• Sojo uporabljajo pri proizvodnji sladoleda, ker poveča količino sladoleda in njegovo prožnost.
• Sojin lecitin učinkuje kot emulgatorja, zato ga uporabljajo pri pripravi čokolade in pudingov (na etiketah piše samo "emulgator").
• Sojo uporabljajo pri pripravi skoraj vseh gotovih jedi ter delikatesnih izdelkov.

Koruza!

• Koruzo uživamo kot osnovno živilo: pečeno, kuhano v obliki polente ali kot dodatek k različnim solatam. Toda tako kot soja je tudi koruza v številnih predelanih živilih, čeprav smo prepričani, da je tam sploh ni:
• Škrob iz gensko modificirane koruze najdemo v nekaterih pripravljenih začimbah (različni prelivi) za solate.
• Koruzno moko skoraj vedno uporabljajo pri pripravi koruznih kosmičev.
• Derivate koruze je najti med sestavinami pekovskih izdelkov, ker izboljšajo videz skorje.
• Koruzni slad uporabljajo pri proizvodnji piva.
• Koruzno olje in škrob uporabljajo v proizvodnji industrijske majoneze in omak.
• Med sestavinami hrane za dojenčke je tudi koruzni škrob.
• Pudingi, sladoledi in želatine vsebujejo koruzne derivate, ker povečajo sprijemljivost.
• Koruzno moko uporabljajo pri pripravi različnih krem ter juh iz vrečke.
• Koruzni škrob dodajajo pri pripravi kvasa, torej tudi kruha.
• Žvečilni gumi vsebujejo sorbitol (daje okus svežine) in glikozni sirup, oba pa sta izdelka iz koruze.