Krepi telo

Stročji fižol je hrana, ki krepi vse telo. Med drugim nas zalaga z beljakovinami in predvsem z rudninami. Menda ga ni pomembnejšega telesnega organa, ki ga stročji fižol ne bi spravil k živahnejšemu delovanju. Ne le jetra in žolčnik, še posebno hvaležna mu je trebušna slinavka, ker pripomore k bolj uravnovešeni presnovi ogljikovih hidratov. Posebno sveže stisnjen sok stročjega fižola zelo olajša njeno delo in je lahko v pomoč sladkornim bolnikom.

Zniža trigliceride

Njegov učinek se pozna še na krvni sliki, ki jo skozi poletno sezono po potrebi razmasti. Ima namreč to moč, da zniža vsebnost trigliceridov in holesterola v njej, če jo seveda še naprej izdatno ne zalagamo z mastninami. Pripomore tudi k učinkovitejšemu delovanju sečil, če o prebavilih niti ne govorimo. Poleg tega je zelo spodbuden za razvoj koristnih mikroorganizmov v debelem črevesu.

Kam po stročji fižol?

Ena od najokusnejših poletnih naložb se torej glasi: Po stročji fižol, še zdaj! Prav. Ampak kam in po katerega? Najprijetneje je, če na to mislimo že prej in na vrtu pripravimo dovolj prekel ali drugih opor ter posadimo vse mogoče sorte stročjega fižola, od ploščatega zelenega in rumenega do laškega fižola. Celo brez prekel gre, ampak nizki stročji fižol, ki naredi bolj okrogle in manj ploščate stroke, se nagiba k temu, da hoče biti bolj voden in manj okusen. Če nimamo vrta ali če na njem to leto raste kaj drugega, ni druge kot po stročji fižol v trgovino, ali kar je prijetneje, na tržnico, ali kar je najbolj razveseljivo, naravnost h kmetu domov. Ko se potrudimo, prej ali slej pridemo do odličnega stročjega fižola. To je rumeni maslenec, ploščat in, kaj drugega, rumen. Zeleni stročji fižol ga po okusu ne dohaja povsem. Laški fižol je sorodnik fižola, ki ponavadi rdeče cveti. Je redkejša prodajna dobrina; ima močnejše stroke in je namenjen predvsem za stročji fižol.

Enostavna priprava

Priprava stročjega fižola je tako enostavna, da lahko to okusnost vedno pripravimo na drug način. Le dovolj hitri ali vsaj pozorni moramo biti, da kupljenemu ali nabranemu stročjemu fižolu ni potekel rok najimenitnejše okusnosti. Ko so stroki le malo starejši, so po obeh robovih radi vsaj malo vlaknati. Potem žvečimo nekoliko več. Pozneje so vlaknati še bolj, zato pazimo, da do tega ne pride.
Stročji fižol je veličasten za juhe in enolončnice; narežemo ga v vse takšne poletne jedi. Ampak njegov glavni adut se glasi: sam. Vse, kar potrebuje njegovo okusno veličanstvo, je le malo olja, morda soli in vsekakor nekaj zelišč in/ali začimb. Ne vedoč, kaj se gremo, s tem odpremo vrata v okusni raj brez konca in kraja.

Temeljni način priprave stročjega fižola

Stroke po potrebi operemo in jim odrežemo vrhove s peclji. Vrha ne odrežemo povsem, ampak ga potegnemo po stroku navzdol; s tem kar uspešno odstranimo morebitna vlakna. Nato stroke skuhamo v sopari, da se zmehčajo, vendar ne razpacajo. Kuhanja v vodi, ki jo nato zlijemo stran, se izogibamo, ker tako izlužimo okusu in počutju koristne sestavine. Lahko pa jih skuhamo z najmanjšo možno količino vode, ki jo nato porabimo s fižolom vred.
Stročji fižol jemo še topel ali ga pripravimo kot hladno solato. Toplega z nemajhnim uspehom zabelimo z maslom in to bo menda vsa umetnost. Drugače sta pa klasična dodatka oljčno olje in česen; prileže se še malo sojine omake ali prav malo soli. Kis dodamo ali ne.
Da ne bo pomote, stročjega fižola ne pripravimo malo, ampak veliko. Toliko, da ga je dovolj za samostojen obrok, kajti to je odlična in povsem samozadostna hrana, kar zadeva sestavine in okuse. Razen tega je tudi prenosna: dobro ga zapremo v posodo, da nas lahko pozneje razveseli za malico ali kosilo na izletu.
Ampak vse to je šele začetek, ker zelišč ne manjka, različne vrste hladno stisnjenih olj pa tudi niso več redkost. Zanj je odlično laneno olje, tudi bučno pride prav in niti hladno stisnjenega sončničnega se ne izogibamo ter na sezamovega ne pozabimo. Zelišča pa ... Začnemo z meto, drugič dodamo majaron, tretjič baziliko, potem peteršilj, zatem šetraj, nato timijan ... In tako daleč okusno naprej.