Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Prehrana in naši geni

Prepoznavanje novih biomarkerjev, pokazateljev bolezni, v začetnih fazah presnovnih odstopanj bi omogočilo, da bi lahko kljub odsotnosti kliničnih znakov s spremembo prehrane obvladovali dejavnike, ki vodijo k nastanku bolezni.
Prepoznavanje novih biomarkerjev, pokazateljev bolezni, v začetnih fazah presnovnih odstopanj bi omogočilo, da bi lahko kljub odsotnosti kliničnih znakov s spremembo prehrane obvladovali dejavnike, ki vodijo k nastanku bolezni.

Zakaj nekateri ne prenesejo mleka?

Že Hipokrat je izjavil, »naj bo hrana vaše zdravilo in zdravilo naj bo vaša hrana.« Stavek, ki je zdaj bolj kot kdajkoli prej usidran v javnosti ter krepi povezavo med hrano in zdravjem. Vse bolj se namreč zavedamo, da hrana ni več le vir energije ter hranil, s katerimi zadostimo prehranskim potrebam, temveč lahko z njeno pomočjo preprečimo ali celo zdravimo številne bolezni.
In kateri so tisti mehanizmi delovanja, ki so odgovorni, da prehrana pridobiva vse večji pomen? In zakaj lahko nekdo brez težav pije mleko, medtem ko nekateri posamezniki ne prenesejo niti kozarca? Razlog za to se skriva v našem dednem zapisu, molekuli DNK, ki se nahaja v vsaki celici organizma in je nosilka informacij o tem, kako bo določen organizem deloval. V njej se skrivajo zapisi o tem, kako bomo na neko živilo odreagirali, in obratno – kako bo hrana vplivala na naše gene.

V zadnjih letih je opazen postopen premik v raziskovanju hrane – od tradicionalnega, o zagotavljanju prehranskih potreb, do bolj inovativnega pogleda na prehrano kot orodje pri preprečevanju in zdravljenju bolezni. Izrazit napredek v razvoju novih tehnologij, združenih z molekularno biologijo, genetiko, bioinformatiko in drugimi disciplinami, omogoča proučevanje vpliva hrane na molekularni ravni. V ta namen je potrebna ne le identifikacija potencialnih bioaktivnih molekul, temveč tudi razumevanje mehanizmov, preko katerih te molekule povzročajo spremembe na različnih ravneh – na ravni celic, tkiv in organov.

Kaj proučuje nutrigenomika …

Pomembni disciplini, ki proučujeta interakcijo hrane z genomom, sta nutrigenomika in nutrigenetika. Prva proučuje, kako sestavine hrane (hranila in bioaktivne spojine) vplivajo na izražanje genov in posledično na raven proteinov in nastalih metabolitov. Posamezne molekule so namreč sposobne povečati ali zmanjšati izražanje genov, lahko jih aktivirajo ali utišajo.

Zanima jo, kateri geni so tisti, ki se pod vplivom določenih molekul prepišejo (transkriptom), kateri so tisti, ki se nato sploh izrazijo (proteom), ter v končni fazi, kateri metaboliti nastanejo (metabolom). Slednje lahko opišemo kot »končne proizvode genoma« in odražajo delovanje sistema in presnovnih poti. Nutrigenomika prav tako omogoča odkrivanje zgodnjih biomarkerjev, spojin, s katerimi lahko napovedujemo bolezni, še preden se te dejansko pojavijo.

… in kaj nutrigenetika

Nutrigenetika pa skuša razumeti, kako naš genski zapis določa odziv na sestavine hrane in bioaktivne molekule z upoštevanjem genskega polimorfizma, ki predstavlja variacije v genetskem zapisu ljudi. Ljudje smo si v več kot 99 odstotkih dednega zapisa enaki, 0,1 odstotka variacij pa je tistih, ki nas naredijo edinstvene. Te genetske variacije se odražajo v fenotipskih razlikah med ljudmi, kamor spadajo tudi razlike v prehranskih potrebah in odzivih na določena hranila ter različna nagnjenost k razvoju bolezni. Nutrigenetika tako pomaga razumeti, katera hranila so za posameznika najustreznejša, s čimer prispeva k razvoju tako imenovane personalizirane prehrane – prehrane, prilagojene posamezniku.

Obvladati prehrano, ki lahko vodi k nastanku bolezni

Življenjski slog je tesno povezan z razvojem bolezni, prehrana pa velja za enega od najpomembnejših dejavnikov, tako negativnih kot tudi pozitivnih, ki vplivajo na zdravje.

Tradicionalne epidemiološke raziskave na področju prehrane so omogočile vzpostavitev odnosov med določenimi boleznimi in tipom prehrane zajete populacije. Primer takšnih študij so raziskave, ki so ugotovile koristne učinke mediteranske prehrane na preprečevanje srčno-žilnih bolezni. Prepoznani biomarkerji, kot so na primer LDL-holesterol, glukoza in trigliceridi v krvi, so dobri pokazatelji bolezni, niso pa uporabni pri preprečevanju bolezni, saj so njihove ravni povišane, ko je bolezen že prisotna. Nutrigenomika pa omogoča identifikacijo novih biomarkerjev, definiranih kot specifične spremenljivke (geni, proteini in metaboliti), pokazateljev procesov v telesu, ki omogočajo napoved bolezni, še preden se ta pojavi.

Pridobljene informacije nam bodo v pomoč pri oblikovanju novih strategij, preko katerih bi lahko z ustrezno prehrano manipulirali delovanje celic in posegli v potek bolezni.

Pomemben predmet raziskav je med drugimi tudi metabolni sindrom, ki je povezan s kombinacijo dejavnikov tveganja za pojav debelosti, inzulinske rezistence in dislipidemije. Njegov porast ter možnosti preprečevanja sta močno povezana s prehrano, zaradi česar je to idealno področje za proučevanje s pomočjo nutrigenomike. Prepoznavanje novih biomarkerjev, pokazateljev bolezni, v začetnih fazah presnovnih odstopanj bi omogočilo, da bi lahko kljub odsotnosti kliničnih znakov s spremembo prehrane obvladovali dejavnike, ki vodijo k nastanku bolezni.

Hranila kot signalne molekule

Živila niso le vir hranilnih snovi, temveč tudi signali molekulam, ki v interakciji z znotrajceličnimi signalnimi potmi vplivajo na izražanje genov ter posledično nadzirajo biološke funkcije. Dober primer so omega-3 maščobne kisline, ki aktivirajo niz jedrnih receptorjev (proteinov na celični membrani), ti pa nadzirajo širok spekter genov. Ti geni so vpleteni v metabolizem maščobnih kislin, holesterola, žolčnih kislin in lipoproteinov, sintezo protivnetnih spojin in mnogo drugih poti, ki so razlog za blagodejne učinke na zdravje, po katerih so omega-3 maščobne kisline poznane.

Maščobne kisline pa niso edine, ki modulirajo različne metabolne poti. Tudi druge hranilne snovi, na primer vitamini in steroidi ter sestavine živil, ki jih ne štejemo za esencialna hranila (polifenoli, fitosteroli ...), vplivajo na znotrajcelične signalne poti in tako nadzirajo izražanje različnih genov. Na podlagi tega je živilska industrija začela razvijati nove izdelke, na primer tako imenovana »funkcionalna živila«, ki koristno vplivajo na zdravje in počutje ljudi ter zmanjšujejo tveganje za bolezni.

Genetske razlike in nezmožnost prebave hranil

Naloga nutrigenetike je proučevanje odziva posameznika na hranilo, pri katerem upošteva razlike v genetskem zapisu med ljudmi. Prav tako skrbi za zgodnje prepoznavanje tveganja za bolezni in personalizacijo prehranskih priporočil glede na posameznika ali populacijo. Kot že omenjeno, smo si ljudje različni le v 0,1 odstotku genov, večina nutrigenetskih raziskav pa je osredotočena na enonukleotidne polimorfizme (ang. single-nucleotide polymorphisms – SNPs), ki predstavljajo do 90 odstotkov vseh genetskih variacij.

Nukleotidi so osnovne enote molekule DNK, njihovo edinstveno zaporedje pa nosi informacije o delovanju vseh živih bitij. Če pride do zamenjave enega nukleotida, se to izrazi kot drugačna lastnost. Če bi naključno izbrali dva človeka, bi se razlikovala v približno 10 milijonih posameznih nukleotidov. Te razlike med posamezniki pa lahko pojasnijo, zakaj so nekateri bolj dovzetni za bolezni kot drugi.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

geni , laktozna intoleranca , prehrana , nutrigenetika , nutrigenomika

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.