Limeta, ki ima celo več znanstvenih imen (najbolj razširjeno je Citrus aurantifolia), je po vsej verjetnosti doma na Karibih. Ko so križarji osvajali svete dežele, so si Arabci že gasili žejo z limeto. Nekateri trdijo, da so jo v Evropo prinesli Mavri prek severne Afrike, drugi pripisujejo ta podvig križarjem, ki naj bi dobili sadike v Palestini. Kakorkoli že, v 13. stoletju so jo gojili v Italiji in verjetno tudi v Franciji. Brez dvoma so jo na Karibe in v Mehiko prinesli Španci. Zapisano je, da so jo na Haitiju sadili že leta 1520. Danes se je na tem koncu tako zelo udomačila, da ji Američani pravijo kar mehiška limeta, veliko pa jih je prisega, da je njena domovina Florida. Res pa je, da je bila na začetku 20. stoletja v ZDA tako zelo priljubljena, da so sadeže na Floridi vložili v slano vodo in jih z ladjo pripeljali v Boston, kjer so jih šolarji grizljali za malico.

Limeta je zaradi izjemne cvetice, kot bi se izrazili enologi, idealna za meso in ribe na žaru, najrazličnejše omake, polivke in predvsem osvežilne pijače. Karibske in latinskoameriške kuhinje si brez limete tako rekoč ni mogoče predstavljati. Mehičani iz njih kuhajo marmelado in džem. V Maleziji jih konzervirajo v sladkem sirupu ali pa s soljo in kisom.

Ti drobni citrusi pri sobni temperaturi hitro izgubljajo težo, zato nekateri svetujejo, da jih, če jih ne nameravamo porabiti v dveh ali treh tednih, doma hranimo v vodi, in sicer v zaprtem steklenem kozarcu.