Poznavalci sirov ju nikoli ne postrežejo skupaj. Roquefort ponudijo v družbi svežega kozjega sira, camemberta, grojerja in gavde, največkrat v družbi hrušk in breskev, gorgonzolo pa s parmezanom, svežim ovčjim sirom, camembertom, briem ter z grozdjem in črnim kruhom.

Recepta za roquefort so se spomnili v goratem delu Francije, kjer sirarjem vlažno okolje v naravnih votlinah Combalouja omogoča, da se glive Penicillium glaucum var.roquefortii ravno prav namnožijo in valjasti hlebci sira ravno prav dozorijo. Zato potrebujejo od tri do štiri mesece. Okus roqueforta je bogat in močan.

Gorgonzola je precej bolj nežnega okusa. Poseben okus ji dajo glive Penicillium gorgonzola, ki jih sirarji dodajo skuti, tako da jo zrežejo in stlačijo med plesen, nato pa prebodejo z iglami, da glivam olajšajo pot v notranjost.
Tudi Angleži imajo svoj plesniv sir stilton, o katerem so popotniki pisali že v 18. stoletju. Izdelan je iz kravjega mleka ter je nežnejšega okusa kot gorgonzola in celo, vsaj tako trdijo Angleži, polnejšega okusa kot znameniti danski plesnivi sir danablu. Španci imajo cabrales, ki ga sirarji izdelujejo v zelo omejenih količinah in pri tem uporabljajo samo tradicionalne metode. Največkrat je iz kravjega mleka, ki mu le za okus dodajo nekaj kozjega mleka.