Pa ni bilo vedno tako. Stročnice so v preteklosti igrale pomembno vlogo v naši prehrani. Vlado Valenčič v zborniku Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev; zgodovina agrarnih panog (Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1970) omenja arheološke ostanke, sicer redke, ki govorijo, da so že v prazgodovini in antiki tudi pri nas poleg vrste drugih kulturnih rastlin poznali bob. Nekateri podatki govorijo, da so tudi pozneje, med 9. in 11. stoletjem, gojili grah, bob in lečo, če pogledamo le stročnice.

Urbarji z navedbami naturalnih dajatev dajejo popolnejšo podobo o tem, kaj so pridelovali od 13. stoletja naprej. Vlado Valenčič piše, da je bil povsod razširjen bob, pa tudi leča in čičerka. Prepričan je, da so poleg ječmena in ovsa v prehrani prebivalstva prevladovale prav stročnice. Podoba se je spremenila v 17. stoletju, ko je Evropa začela spoznavati ameriške kulturne rastline. Že znanim stročnicam se je pridružil fižol in vsaj dve sorti sta bili konec 17. stoletja na Kranjskem splošno znani.

V tem času je bil bob - vsaj med podložniki - še vedno najpomembnejši, razširjena je bila tudi leča (v okolici Ljubljane čedalje manj), grah in čičerka sta se počasi umikala in od konca 18. stoletja naprej sta komaj še kje omenjena. Bob je še nekaj časa obdržal razmeroma pomembno mesto. Tako kot fižol so ga sejali predvsem med koruzo in krompir. Ko si ogledamo kuharske knjige iz prve polovice 20. stoletja, je hitro jasno, da je od stročnic zares pomemben samo še fižol.

Vesna Škerjanc v knjigi Kako naj kuham; priročna knjiga za gospodinje (Založba revije "Žena in dom", Ljubljana, 1931), priporoča najrazličnejše fižolove jedi. Oglejmo si samo nekaj najbolj pisanih: pretlačena fižolova juha z jabolki, vipavska juha (fižol, kislo zelje, prežganje, česen), dunajska fižolova juha (stročji fižol, gobice). Boba in čičerke sploh ne omenja, jedi, pripravljene iz leče, so na moč dolgočasne. Recepti Felicite Kalinšek za bob so zgolj osnovni, čičerke sploh ne omenja, recepti za lečo so redki, zato pa je vsaj eden na moč zanimiv in vreden, da ga vsaj preberemo.

Čičerka

Mihaela Černe v priročniku o stročnicah piše, da je pridelovanje čičerke razširjeno predvsem na Primorskem, kjer iz nje pripravljajo okusne jedi. Priznati moram, da v trgovini ali na ljubljanskem trgu še nikoli nisem naletela na pri nas pridelano čičerko, prav tako nisem nikoli opazila na jedilniku v katerikoli primorski gostilni jedi iz čičerke. Toda to še zdaleč ne pomeni, da sem se tej okusni stročnici odpovedala. Uvožena okrogla svetlo rjava posušena zrna imajo vedno v trgovinah za zdravo prehrano, blagovnice z večjimi oddelki za prehrano pa so običajno založene vsaj s konzervami s kuhano čičerko.