Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Je zasvojenost bolezen ali izbira?

Zasvojenost je izjemno kompleksna in ni le patološko ali neodgovorno vedenje. Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM) je aprila lani objavilo novo opredelitev zasvojenosti, ki poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti.
Zasvojenost je izjemno kompleksna in ni le patološko ali neodgovorno vedenje. Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM) je aprila lani objavilo novo opredelitev zasvojenosti, ki poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. (Foto: Dreamstime)

V iskanju omame in užitka

Kadar ljudje pri prijateljih, družinskih članih ali javnih osebah opazijo kompulzivno in škodljivo vedenje, pogosto menijo, da je težava v uživanju snovi oziroma v vedenjskih vzorcih. Toda ti vedenjski vzorci so po novi opredelitvi Ameriškega združenja za medicino zasvojenosti ASAM (American Society of Addiction Medicine), ki se ukvarja z zdravljenjem in s preprečevanjem zasvojenosti, samo pojavne oblike bolezni, ki obsega različne predele možganov. Posledica bolezni so motnje v mišljenju, čustvovanju in zaznavanju, kar lahko prisili ljudi, da izberejo vedenjske vzorce, ki jih okolica ne razume in težko sprejme, nemalokrat tudi obsoja. Povedano preprosto, zasvojenost ni izbira. Ker za zdravljenje zasvojenosti ni zdravila v obliki tablet, je izbira zdravih namesto nezdravih vedenjskih vzorcev nujna in ima še vedno zelo pomembno vlogo pri iskanju pomoči.
Mnenja o tem, kaj je zasvojenost, so bila v preteklosti pogosto deljena, pa tudi zdaj razlage tega fenomena niso povsem enotne. Deljena mnenja ima tako laična kot strokovna javnost. Zasvojenost različno opredeljujejo strokovnjaki s področja medicine in psihiatrije, psihologije, sociologije, socialnega dela in psihoterapije. Ker se mnenja razlikujejo že med strokovnjaki, je zmeda na strani laične javnosti pogosto še toliko večja. Na mnenja o tem je v preteklosti vplivalo tako družbeno okolje kot tudi norme in strokovna dognanja. Ljudje se ob opazovanju osebe, ki se je znašla v uničujočem vrtincu zasvojenosti, pogosto sprašujejo, ali je zasvojenost bolezen ali izbira.

Najpogostejši argument tistih, ki menijo, da zasvojenost ni bolezen, se glasi, da se zasvojeni sami odločijo za uživanje drog ali alkohola ter da gre v resnici zgolj za nezrelo in neodgovorno vedenje. Tudi če bi bilo to res, imajo zasvojeni le malo vpliva na delovanje nekaterih centrov v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja in v katerih se sproža zasvojensko hlepenje po omamnih snoveh. Hlepenje (angl. craving) je zelo resno mentalno trpljenje zasvojenih, na katero nimajo vpliva in ki ni odvisno od njihove volje, marveč je posledica zasvojenosti in delovanja človeških možganov. Zato Kevin McCauley z Inštituta za raziskave zasvojenosti v ZDA (Institute for Addiction Study) zasvojenost opredeljuje kot bolezen izbire.

V zadnjem času na razumevanje zasvojenosti vplivajo predvsem dognanja s področja nevroznanosti, kjer strokovnjaki tako rekoč vsak mesec pridejo do novih spoznanj in dokazov. Tako nevroznanost kot tudi druga dognanja o zasvojenosti nikakor ne opravičujejo vedenja in ne zmanjšujejo odgovornosti zasvojenih. Zasvojensko vedenje je lahko zelo odbijajoče ali celo kaznivo, včasih ga okolica celo ne more več tolerirati, pomaga pa, če poglobimo razumevanje samega fenomena zasvojenosti.


Primer alkoholizma

Zgovoren primer, ki kaže, kako se stališča in mnenja o tem, kaj je zasvojenost, spreminjajo tudi v strokovnih krogih, je alkoholizem. Alkoholizem je bil v preteklosti opredeljen predvsem kot moralna šibkost, problem nezrelih in neodgovornih ljudi. Zdaj vemo, da imajo zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja zanje dobrih odločitev in vključevanja posledic v svoje odločitve. Napačen pogled in nerazumevanje sta v preteklosti dodatno pripomogla k stigmatiziranju zasvojenih in njihovi izolaciji, ki je že tako del problema zasvojenosti.

Leta 1935 so v ZDA ustanovili prvo skupino Anonimnih alkoholikov (AA). V 40. in 50. letih prejšnjega stoletja so skupine AA nastajale po celotnih Združenih državah Amerike. Ljudem v hudi stiski je združevanje v teh skupinah pomagalo, da so ostali trezni in zdržali brez alkohola. Strokovna javnost Anonimnih alkoholikov sprva ni sprejela z odobravanjem, pač pa jih je celo zaničevala. Časopis Ameriškega medicinskega združenja (Journal of the American Medical Association) je leta 1939 objavil uničujočo kritiko Velike knjige (Big Book) Anonimnih alkoholikov in koncepta, po katerem je alkoholizem čustvena, telesna in duševna bolezen.

Priročnik Ameriškega medicinskega združenja za zdravljenje alkoholizma iz leta 1985 pa v uvodnem stavku alkoholizem opredeli kot "čustveno, telesno in duševno bolezen". Zdaj je alkoholizem v strokovni literaturi, ki jo uporablja predvsem uradna medicina, uvrščen v kategorijo duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja psihoaktivnih snovi. Na osnovi dosedanjih spoznanj lahko trdimo, da se poznavanje, prepoznavanje in razumevanje zasvojenosti na znanstveni osnovi poglablja počasi, vendar zanesljivo.

Nova opredelitev zasvojenosti: kronična motnja v delovanju možganov

Uradna medicina zasvojenosti še vedno definira predvsem na temelju snovi, ki jo človek vnaša v telo. Stvar se zaplete, ko poskušamo razumeti vedenje ljudi, ki v telo ne vnašajo nobenih substanc, njihovo vedenje in njegove posledice pa so zelo podobni tistim, ki jih poznamo pri zasvojenih s prepovedanimi drogami ali alkoholom.
Zasvojenost je izjemno kompleksna in ni le patološko ali neodgovorno vedenje. Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM) je aprila lani objavilo novo opredelitev zasvojenosti, ki poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. Štiri leta dela osemdesetih strokovnjakov so odprla vrata prvemu uradnemu mnenju združenja ASAM, da so zasvojenski vedenjski vzorci le pojavne oblike globlje bolezni.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zasvojenost , zasvojenost z internetom , alkoholna zasvojenost , nekemična zasvojenost , zasvojenost s seksualnostjo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.