Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Moč volje - alkoholizem

Zdaj začenjam vse znova

Ob besedi "pijanček" že dolgo ne pomislim na opotekajočega se strička z rdečim nosom. Še manj na človeka, ki rad zvrne kozarček, dva (tri, štiri ...) in si pri tem prepeva kako Šifrerjevo pesem o prijateljih. Ne. Pomislim na sogovornika, s katerim sem preživela dolgo nedeljsko popoldne in osuplo strmela v njegov obraz. Povedal mi je namreč svojo zgodbo. Brez dlake na jeziku. Tako, kot je bilo. Kako je pil in kako je prenehal.

Kako se je vse skupaj začelo?
Prvo izkušnjo z alkoholom sem doživel pri štirinajstih letih, na zabavah, praznovanjih rojstnih dni ... Pri sedemnajstih sem se prvič zaposlil, v podjetju, kjer je bilo pitje navada. Ne pretirano, ampak po jutranjih opravkih se ustaviš v bifeju in popiješ kavo z rumom. To postane rutina. Vmes je bilo služenje vojaškega roka, kjer sem doživljal velike travme, saj nikoli nisem prenašal pretiranega nadzora. Ampak takrat nisem pil. Sem pa čutil strahove in krivdo do žensk. Izkoriščal sem jih. Ne vem, kot maščevanje za izgubo očeta, za kar naj bi bila kriva mama. Iz tega sem izhajal.
V novi službi se je nadaljevalo. Sprva s kavicami, pozneje z rumom. Potreboval sem ta okus. Včasih je bil v kavni skodelici samo še rum. Tako se začne. Ko se začneš vsak dan ob isti uri dobivati z nekom, to je prelomnica. Na to si navajen, kot na cigarete. Postaneš odvisen. Takrat tega nisem doživljal tako. Toda nihče se ti ne upa pogledati v oči in reči: "Pijanec si." Še najmanj bližnji in sorodniki.

Kdaj si se zavedel tega dejstva?
Pri triintridesetih letih.

Ampak do takrat se je zgodilo marsikaj ...
Ja. Začneš zanemarjati družino. Najdeš si podobne prijatelje ... Ko sem pri triindvajsetih spoznal Aljano in se leto dni pozneje poročil, sem bil že navajen na pijačo. Pil sem iz navade, včasih zaradi jeze, ko je šla Aljana v bolnišnico, pa zaradi občutka osamljenosti, zapuščenosti. Izgovorov sem imel nič koliko. Kar naprej so bili rojstni dnevi. Če jih ni bilo, sem si jih izmislil.

Kaj se je dogajalo v družini?
Prišlo je do laganja, zatajevanja. Minusi na tekočem računi ... Za pijačo je šlo ogromno denarja, ostalo pa za kakšno igračko za otroka, da sem se malce odkupil. Zaradi pijače me pogosto ni bilo domov. Čez čas me kosilo ni več čakalo. Začel sem zanemarjati družino. S prijatelji sem preživel ogromno časa. Ko imaš v sebi nekaj vrčkov piva, ti je vseeno, kar pozabiš. Šele proti koncu službenega časa me je spet zaskrbelo. Ker je bilo treba priti domov. Kaj naj rečem, kaj naj si izmislim? Običajno sem še nekaj malega spil, pa molil, da jih ne bo doma. Odtujil sem se. Sam sem začel hoditi na morje, družino pa puščal doma. Čedalje bolj sem se odmikal, bil sem vse bolj zanemarjen, tudi kar zadeva osebno higieno. Spil sem tudi po liter vodke na dan.

Kaj pa telesne in duševne krize?
Imel sem slušne halucinacije. Spal sem sam, kar oblečen. Televizor je moral biti ves čas vključen. Nenehno sem poslušal razbijanje po vratih in klicanje svojega imena. Zbujal sem se v strahu, vpil, kaj hočejo od mene. O svojem notranjem doživljanju se nisem kaj prida pogovarjal. Zato sem se ukvarjal s slikanjem. To je bil odsev moje duše. Ne moreš ven, čeprav si želiš, a si ne znaš pomagati.

V glavi sem imel neko vizijo, ki sem jo hotel uničiti z alkoholom. Sedel sem doma in premišljeval o tem, kako se bom obesil. Pa se nisem hotel, zaradi hčerke. Prenesel sem čedalje več pijače. Pivo sem imel povsod. Pijače nisem skrival. Sebe sem doživljal kot miroljubnega človeka, čeprav mi je žena rekla, da sem ji včasih tudi grozil. Tega se ne spomnim.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

alkoholizem , zasvojenost , alkohol , odvisnost , družina , alkoholik , alkoholna zasvojenost

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

26.7.2015 7:16:00
Jojj nalašč podobno zgodbo imam za sabo čeprav sem se kmalu po poroki odločil za zdravljenje tako da žena še ni imela nikakršnega občutka da bi bil potreben zdravljenja vendar samo za to ker sem se za ta korak odločal kar nekaj časa in v tem obdobju je bilo vseeno malo manj pijančevanja pa vendar preveč. Jaz sicer nisem bil vsakodnevni pivec ampak sem duševno zasvojenost doživljal v različnih časovnih zamikih ki pa so trajali tudi tri,štiri dni skupaj. Jaz nikomur nisem povedal svoje namere ker enostavno je moja družina tako drugačna od mene da bi bil deležen samega obsojanja in sem čakal prav do zadnjega dne ko je padla odločitev in oče in mati sta vedno stala za mojo odločitvijo sevada si pa v krogu znancev,prijateljev obsojan no vsaj jaz sem bil pa seveda samo zato ker so zgubili enga komerata nč druzga.Zdravil sem se v idriji in odnesel res pozitivno iskušnjo in pogled na življenje se je tud meni tako spremenil da mi je razpadla družina. Mene je najbol fasciniralo to in še vedno me ker ljudje enostavno nočejo dojet da si ti bolan in da ne smeš piti alkohola ne da ga nočeš samo to si si moral pomagat sam ne zdravnik,....še vedno si je treba sigurno ker tisti ki se neha zdraviti skozi življenje se mu ne obeta nič lepega.V našem krogu znancev,vaščanov,družine je alkohola res ogromno vendar kdo pa smo mi ki nismo upeti v njihovo družino da bi mu lahko očitali prekomerno pitje če on tega ne čuti.Jaz poznam ljudi ki so trdili da mi nebo uspelo abstinerat in nič jim ne zamerim saj tudi sam nisem mogel vedeti pa vendar so na žalost potem trije izmed njih naredili recedivo in žal zašli nazaj na pot trpljenja. Mene je žena zapustila že med procesom zdravljenja in sem sam vztrajal čez vse in mi ni žal zato vsi ki to berete in imate podporo družine pri tem ne zavrnit te podpore ker morte vedit da se za vas žrtvujejo ne za sebe ker vsak človek pije isključno zaradi sebe in nič drugače ni...ker vsak ki trdi drugače in zanika je Alkoholik!