Delujejo na možgane
Znanost je razložila osnovne biokemijske mehanizme delovanja tako rekoč vseh mamil, za nekatera pa tudi mehanizem aktiviranja možganskih središč za ugodje. Droge akutno delujejo tako, da se opiati vežejo na posebne opiatne receptorje v možganih, kanabis (marihuana) pa na kanabinoidne receptorje. Podobno velja za nikotin, alkohol in barbiturate. Kokain v možganih blokira transport dopamina, ekstazi pa serotonina. Dolgotrajno jemanje drog pusti trajne posledice, zlasti na možganih. Poti nazaj tako rekoč ni. Poskusi o vplivu morfina na možgane, ki so jih opravili na živalih, so pripeljali do potrditve teze, da po dolgotrajni uporabi pride do propadanja in skrčenja dela možganov, iz katerega vodijo živčne celice, zadolžene za občutek ugodja. Hipotetično je mogoče skleniti, da, ko se ta del možganov skrči, človek potrebuje še več droge, da bi dosegel občutek ugodja. Ekstazi ali "bonboni" so selektiven strup, ki ubija nevrone v možganih, ki izločajo nevrotransmiter serotonin. Znane so številne hude posledice jemanja ekstazija: dolgotrajne psihoze in ponavljajoča se halucinatorna stanja. Poleg tega ekstazi povzroča težke poškodbe jeter in ledvic ter motnje v strjevanju krvi, ki jih spremlja visoka temperatura, vse to pa se nemalokrat konča s smrtjo.
Del poškodb ostane za vedno
Podobno je z derivati amfetaminov. Ti povzročajo poškodbe dopaminergičnih nevronov, torej tistih, ki omogočajo občutek ugodja; del teh poškodb ostane za vedno. Tudi "snifanje" in vdihavanje par različnih lepil je lahko zelo nevarno, saj povzroča težke degenerativne spremembe srednjega dela možganov.
Vsem sredstvom odvisnosti je skupno, da spreminjajo funkcionalne in biokemijske dejavnosti možganov, spreminjajo število receptorjev ter signalizacijo in sintezo v možganih. Spremembe na možganih, ki jih povzroči odvisnost od psihogenih drog, so zelo podobne tistim, ki so posledica nevrodegenerativnih bolezni, kot so Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen ter skleroza.
Zakaj ...
Kako je torej mogoče, da kljub vsem spoznanjem o škodljivosti drog ljudje še naprej posegajo po njih? Vse droge, od tobaka do heroina, povzročajo določen, po intenzivnosti različen občutek ugodja. Neposredno ali posredno namreč spodbujajo tako imenovane poti ugodja v možganih. To so deli možganov, v katerih je najpomembnejši nevrotransmiter dopamin, ki, če je deležen spodbude, povzroča ugodje in celo stanje blaženosti.
Podedovana nagnjenost?
Posebno zanimanje si zasluži tudi dejstvo, da se o odvisnosti vse pogosteje govori kot o podedovanem sindromu. Današnje molekularne raziskave, katerih cilj je pojasnitev vloge genov, kažejo, da pri nekaterih osebah očitno obstaja nagnjenost k odvisnostim. Ti ljudje imajo v možganih podpovprečno število dopaminergičnih receptorjev, zaradi česar so njihovi možganski centri za ugodje deležni manj spodbude. Zaradi tega pri njih droge povzročajo večji občutek ugodja in s tem tudi nagnjenost k razvitju odvisnosti.
Znanost je razložila osnovne biokemijske mehanizme delovanja tako rekoč vseh mamil, za nekatera pa tudi mehanizem aktiviranja možganskih središč za ugodje. Droge akutno delujejo tako, da se opiati vežejo na posebne opiatne receptorje v možganih, kanabis (marihuana) pa na kanabinoidne receptorje. Podobno velja za nikotin, alkohol in barbiturate. Kokain v možganih blokira transport dopamina, ekstazi pa serotonina. Dolgotrajno jemanje drog pusti trajne posledice, zlasti na možganih. Poti nazaj tako rekoč ni. Poskusi o vplivu morfina na možgane, ki so jih opravili na živalih, so pripeljali do potrditve teze, da po dolgotrajni uporabi pride do propadanja in skrčenja dela možganov, iz katerega vodijo živčne celice, zadolžene za občutek ugodja. Hipotetično je mogoče skleniti, da, ko se ta del možganov skrči, človek potrebuje še več droge, da bi dosegel občutek ugodja. Ekstazi ali "bonboni" so selektiven strup, ki ubija nevrone v možganih, ki izločajo nevrotransmiter serotonin. Znane so številne hude posledice jemanja ekstazija: dolgotrajne psihoze in ponavljajoča se halucinatorna stanja. Poleg tega ekstazi povzroča težke poškodbe jeter in ledvic ter motnje v strjevanju krvi, ki jih spremlja visoka temperatura, vse to pa se nemalokrat konča s smrtjo.
Del poškodb ostane za vedno
Podobno je z derivati amfetaminov. Ti povzročajo poškodbe dopaminergičnih nevronov, torej tistih, ki omogočajo občutek ugodja; del teh poškodb ostane za vedno. Tudi "snifanje" in vdihavanje par različnih lepil je lahko zelo nevarno, saj povzroča težke degenerativne spremembe srednjega dela možganov.
Vsem sredstvom odvisnosti je skupno, da spreminjajo funkcionalne in biokemijske dejavnosti možganov, spreminjajo število receptorjev ter signalizacijo in sintezo v možganih. Spremembe na možganih, ki jih povzroči odvisnost od psihogenih drog, so zelo podobne tistim, ki so posledica nevrodegenerativnih bolezni, kot so Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen ter skleroza.
Zakaj ...
Kako je torej mogoče, da kljub vsem spoznanjem o škodljivosti drog ljudje še naprej posegajo po njih? Vse droge, od tobaka do heroina, povzročajo določen, po intenzivnosti različen občutek ugodja. Neposredno ali posredno namreč spodbujajo tako imenovane poti ugodja v možganih. To so deli možganov, v katerih je najpomembnejši nevrotransmiter dopamin, ki, če je deležen spodbude, povzroča ugodje in celo stanje blaženosti.
Podedovana nagnjenost?
Posebno zanimanje si zasluži tudi dejstvo, da se o odvisnosti vse pogosteje govori kot o podedovanem sindromu. Današnje molekularne raziskave, katerih cilj je pojasnitev vloge genov, kažejo, da pri nekaterih osebah očitno obstaja nagnjenost k odvisnostim. Ti ljudje imajo v možganih podpovprečno število dopaminergičnih receptorjev, zaradi česar so njihovi možganski centri za ugodje deležni manj spodbude. Zaradi tega pri njih droge povzročajo večji občutek ugodja in s tem tudi nagnjenost k razvitju odvisnosti.
Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.