Seksualna zasvojenost in tradicionalni moški

Že nekaj let je minilo od takrat, ko so v Sloveniji opozorili na koncept seksualne zasvojenosti. Zdi se, da so ga večinoma razumele ženske, moški pa so ga vzeli predvsem kot dobro šalo. Kako to razložiti?

Ko gre za odnos do seksualnosti, je moške strah predvsem spolne nemoči ali kake druge spolne disfunkcije, zaradi katere v postelji ne bi mogli pokazati in dokazati svoje moškosti. Znano je, da številni moški svojo moškost povezujejo z velikostjo penisa. Mnoge zaradi tega bolj ali manj tarejo kompleksi, saj si želijo vsaj še kak centimeter več.

Zdi se, kot da si moški možgani ne zmorejo ne predstavljati in ne razumeti, da je lahko velik penis tudi velik problem. Spomnim se svojega prvega pacienta z izrazito velikim penisom. Razlagal mi je o svojih psiholoških travmah, o ženskah, v katere je bil zaljubljen, a so ga zavrnile prav zaradi velikosti njegovega penisa, o mučnih spolnih odnosih, med katerimi je bila njegova glavna skrb, da partnerki ne bo povzročil bolečine. Toda moški večinoma ne poznajo takšnih muk.

Prav iz tega univerzalnega moškega strahu pred "impotenco" izhaja občudovanje moških z velikansko spolno močjo, takšnih, ki lahko večkrat zapored, ki lahko v enem dnevu zadovoljijo več partnerk … Prav zaradi tega občudovanja potence imajo moški težave z razumevanjem dejstva, da je to lahko tudi težava, motnja oziroma bolezen. Negotovost glede zadovoljivosti lastne spolne moči je tudi eden od razlogov, zakaj izdaten del moške populacije s posmehom gleda na koncept seksualne zasvojenosti, ki ga je predstavil dr. Patrick Carnes, saj ta koncept tisto, kar je doslej veljalo za moški ideal, postavlja v negativno luč. Seveda je povsem normalno, da pri tem pride do odpora.

Evolucijski psihologi bi v tem stališču najbrž našli nekakšen "genski spomin" na človeške prednike. Skupina opic je namreč organizirana tako, da jo vodi najmočnejši in najsposobnejši opičnjak. Njegova velikost in moč sta znak kakovosti genov, ki jih nosi, zato se – povsem nagonsko – z njim parijo vse samice v skupini. Drugi samci se nimajo pravice pariti – razen ob redkih priložnostih. Povsem možno je, da podoba o hiperseksualnem in poligenem moškem izvira iz globine našega kolektivnega nezavednega in nam vsiljuje predstavo, po kateri je supermoški obvezno hiperseksualen in promiskuiteten.

Ko se človeški družbi ni več treba ukvarjati z golim preživetjem, se spremeni tudi njena miselnost. Ljudje namenjajo večji poudarek življenjski kakovosti, to pa enačijo z užitkom. Tako nastane hedonistična miselnost, ki je obsedena z iskanjem užitka: pri vsem si je treba prizadevati za užitek, ki mora biti povrhu karseda intenziven in dolgotrajen. Tudi zato bogata družba postaja družba kakovostnega življenja, kar se zrcali v obliki iskanje užitka v vsem.