Ker se počuti slabo, "lažje" prenaša bolečino, telesno ali psihično, nastalo zaradi travm, zlorab, nasilja, izgubljenosti, osamljenosti ali žalosti ... Droge pa so lahko tudi sredstvo za doseganje ugodja in poživljanje dolgočasnega vsakdanjika. Z globalizacijo narašča ponudba drog, novi so načini njihovega jemanja, cene padajo, mladi pa so do drog strpni. Pogosto mislijo, da to ni nič hudega, da to počne vsak mladostnik in da jih skorajda morajo poskusiti. Spremenile pa so se droge, po katerih posegajo. O tem smo se pogovarjali z Andrejem Kastelicem, dr. med., specialistom psihiatrije, predstojnikom Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog.
Starostna meja, pri kateri mladi začnejo z drogami
pada ....
To sicer ni presenetljivo, saj zdaj mladi z vsem začnejo prej, toda
v tem smislu je škoda zaradi jemanja droge lahko večja kot pri
odraslih. Pri katerikoli drogi.Uporaba drog zanesljivo narašča. Res
je tudi, da je več služb, ki pomagajo uživalcem drog, hkrati pa
narašča tudi število tistih, ki poiščejo pomoč. Morda je večja tudi
osveščenost svojcev, ki prej prepoznajo neko vedenje. Ta možnost se
jim zdi zdaj bolj realna, tudi tema je manj tabuizirana. To ni več
takšna sramota za družino, kot je bila včasih, in poiskati pomoč se
zdi veliko bolj normalno.
Kateri so najočitnejši zunanji znaki, po katerih
opazimo, da mladostnik jemlje drogo?
Prva stvar so odnosi v družini.
Skrivnostnost, nezaupanje, starši ne vedo več, kaj se dogaja, da
otroka ni doma, otrok ima družbo, o kateri ne govori, popušča v
šoli, veliko "šprica" ... Potem je tu še spremenjeno vedenje,
včasih zamračenost, spet drugič privzdignjena razpoloženja brez
pravega razloga, mladostnik spi bodisi preveč bodisi premalo,
deluje upočasnjeno, čeprav ni užival alkohola ...
Zakaj mislite, da starši
pogosto spregledajo te tako očitne znake?
Prej bi rekel, da si pred tem zatiskajo oči. Ne
vzamejo si dovolj časa za otroka, v tem smislu, da bi ostali v
stiku z njim, da bi vedeli, kaj se z njim dogaja. Nedvomno vedo
absolutno premalo, kaj se dogaja z otrokom.
In če doma najdemo dokaze,
denimo zažgano folijo, papirčke, druge sumljive ostanke ali
pribor?
Tako rekoč nemogoče je, da to ne bi bilo otrokovo;
izgovorom, da ga je prijatelj/ica prosila, naj mu/ji to spravi, ne
gre nasedati.
Začetnemu šoku sledi pogovor. Kako ga
začeti in kaj reči otroku, da ne izgubimo še tisto malo zaupanja,
da se ne bo počutil napaden ... Kako pristopiti k pogovoru?
Tu sta ves čas dva problema. Prvi je vzdrževanje stika,
vzpostavljanje zaupanja in bližine, znati se pogovarjati, poslušati
otroka ... Drugo je vedenje oziroma nadzor. Tu pa lahko postavljamo
neke meje in zahtevamo, naj pride domov ob primerni uri, da ima
določen šolski uspeh, da nima neopravičenih ur ...
Ko starši ugotovijo, da njihov
mladostnik jemlje drogo, so popolnoma iz sebe. Pogosto krivijo
sebe, pogovor je vse prevečkrat šablonski in nato gre vse samo še
navzdol ...
Če je to res prvi stik, je verjetno odnos najbrž res
popolnoma zgrešen. Če se prej o tem nismo znali pogovarjati v
normalnih okoliščinah, če otroka nismo nikoli vprašali, kaj mu
pomeni droga, ali jo uporablja ali ne, se bomo v tej situaciji
zagotovo odzvali narobe oziroma pretirano. Prvič zato, ker je to
prvič, drugič zato, ker smo prestrašeni. Najbrž smo že veliko
zamudili. Ta vprašanja je treba odpirati že prej in ne šele tedaj,
ko se začne že dogajati.
Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest
Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine