Zakaj mladostnik sploh vzame drogo?

Ker se počuti slabo, "lažje" prenaša bolečino, telesno ali psihično, nastalo zaradi travm, zlorab, nasilja, izgubljenosti, osamljenosti ali žalosti ... Droge pa so lahko tudi sredstvo za doseganje ugodja in poživljanje dolgočasnega vsakdanjika. Z globalizacijo narašča ponudba drog, novi so načini njihovega jemanja, cene padajo, mladi pa so do drog strpni. Pogosto mislijo, da to ni nič hudega, da to počne vsak mladostnik in da jih skorajda morajo poskusiti. Spremenile pa so se droge, po katerih posegajo. O tem smo se pogovarjali z Andrejem Kastelicem, dr. med., specialistom psihiatrije, predstojnikom Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog.

Starostna meja, pri kateri mladi začnejo z drogami pada ....
To sicer ni presenetljivo, saj zdaj mladi z vsem začnejo prej, toda v tem smislu je škoda zaradi jemanja droge lahko večja kot pri odraslih. Pri katerikoli drogi.Uporaba drog zanesljivo narašča. Res je tudi, da je več služb, ki pomagajo uživalcem drog, hkrati pa narašča tudi število tistih, ki poiščejo pomoč. Morda je večja tudi osveščenost svojcev, ki prej prepoznajo neko vedenje. Ta možnost se jim zdi zdaj bolj realna, tudi tema je manj tabuizirana. To ni več takšna sramota za družino, kot je bila včasih, in poiskati pomoč se zdi veliko bolj normalno.

Kateri so najočitnejši zunanji znaki, po katerih opazimo, da mladostnik jemlje drogo?
Prva stvar so odnosi v družini. Skrivnostnost, nezaupanje, starši ne vedo več, kaj se dogaja, da otroka ni doma, otrok ima družbo, o kateri ne govori, popušča v šoli, veliko "šprica" ... Potem je tu še spremenjeno vedenje, včasih zamračenost, spet drugič privzdignjena razpoloženja brez pravega razloga, mladostnik spi bodisi preveč bodisi premalo, deluje upočasnjeno, čeprav ni užival alkohola ...

Zakaj mislite, da starši pogosto spregledajo te tako očitne znake?
Prej bi rekel, da si pred tem zatiskajo oči. Ne
vzamejo si dovolj časa za otroka, v tem smislu, da bi ostali v stiku z njim, da bi vedeli, kaj se z njim dogaja. Nedvomno vedo absolutno premalo, kaj se dogaja z otrokom.

In če doma najdemo dokaze, denimo zažgano folijo, papirčke, druge sumljive ostanke ali pribor?
Tako rekoč nemogoče je, da to ne bi bilo otrokovo; izgovorom, da ga je prijatelj/ica prosila, naj mu/ji to spravi, ne gre nasedati.

Začetnemu šoku sledi pogovor. Kako ga začeti in kaj reči otroku, da ne izgubimo še tisto malo zaupanja, da se ne bo počutil napaden ... Kako pristopiti k pogovoru?
Tu sta ves čas dva problema. Prvi je vzdrževanje stika, vzpostavljanje zaupanja in bližine, znati se pogovarjati, poslušati otroka ... Drugo je vedenje oziroma nadzor. Tu pa lahko postavljamo neke meje in zahtevamo, naj pride domov ob primerni uri, da ima določen šolski uspeh, da nima neopravičenih ur ...

Ko starši ugotovijo, da njihov mladostnik jemlje drogo, so popolnoma iz sebe. Pogosto krivijo sebe, pogovor je vse prevečkrat šablonski in nato gre vse samo še navzdol ...
Če je to res prvi stik, je verjetno odnos najbrž res popolnoma zgrešen. Če se prej o tem nismo znali pogovarjati v normalnih okoliščinah, če otroka nismo nikoli vprašali, kaj mu pomeni droga, ali jo uporablja ali ne, se bomo v tej situaciji zagotovo odzvali narobe oziroma pretirano. Prvič zato, ker je to prvič, drugič zato, ker smo prestrašeni. Najbrž smo že veliko zamudili. Ta vprašanja je treba odpirati že prej in ne šele tedaj, ko se začne že dogajati.