Z mobilnimi enotami za kakovostno življenje odvisnikov

Približno 700 tisoč Evropejcev je na substitucijskem zdravljenju. Ti so vse starejši, imajo več pridruženih bolezni, so šibkega psihičnega in telesnega zdravja ter se postarajo precej prej kot vrstniki, ki ne uporabljajo drog.
Približno 700 tisoč Evropejcev je na substitucijskem zdravljenju. Ti so vse starejši, imajo več pridruženih bolezni, so šibkega psihičnega in telesnega zdravja ter se postarajo precej prej kot vrstniki, ki ne uporabljajo drog. (Foto: Shutterstock)

Zdravljenje odvisnikov od prepovedanih drog

V okviru Centra za zdravljenje odvisnikov od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (CZOPD UPKLJ) deluje tudi tako imenovana mobilna enota za terensko delo z uporabniki prepovedanih drog. O namenu, ciljih in uspešnosti programa smo se pogovarjali z Robertom Medvedom, diplomiranim zdravstvenikom in koordinatorjem mobilne enote, ki deluje znotraj CZOPD UPKLJ.

Kot pravi sogovornik, je njihova mobilna enota namenjena uporabnikom, ki so se zdravili na CZOPD UPKLJ. Vanjo so vključili tri skupine pacientov oziroma uporabnikov, in sicer večkratne povratnike na zdravljenje, paciente s pridruženimi komorbidnimi motnjami oziroma dvojno diagnozo ter mlade uživalce novih psihoaktivnih substanc.

Glavni namen delovanja mobilne enote je, da bi uporabnike spodbujali in usmerjali pri samostojnem in odgovornem življenju brez psihoaktivnih substanc, v katerem bi lahko sami skrbeli zase in za svojo družino.

Njihovo delo temelji na načelih in doktrini skupnostne obravnave, ki jo že desetletje izvajajo na Psihiatrični kliniki Ljubljana in v nekaterih drugih bolnišnicah po Sloveniji, kjer so pristopali k posameznikom in družinam, ki so potrebovale pomoč, ter jih usmerjali pri vsakodnevnih aktivnostih. S tem so želeli zmanjšati število hospitalizacij oseb z duševnimi motnjami ter jih opolnomočiti do te stopnje, da bi lahko normalno delovali v svojem okolju in opravljali vsakodnevne aktivnosti.


Kako se vključiti v mobilno enoto?

In kakšna je pot, ki jo opravijo uporabniki, preden se vključijo v program mobilne enote? Kot pojasnjuje Robert Medved, je prvi korak šesttedenski bolnišnični program detoksikacije, lahko s postopnim opuščanjem substitucijske terapije in stabilizacijo življenjskega sloga ali brez tega.

Pred tem korakom nekateri pacienti obiskujejo podporno dnevno bolnišnico, v kateri se poskusijo stabilizirati na terapiji ali pa opustijo vsaj eno psihoaktivno substanco oziroma se stabilizirajo in pripravijo na bolnišnično zdravljenje. Če se pacient odloči, lahko po oddelku za detoksikacijo nadaljuje osemtedensko zdravljenje na oddelku za podaljšano intenzivno zdravljenje. Po 14 tednih bolnišničnega zdravljenja lahko pacienti nadaljujejo zdravljenje v dnevni bolnišnici, ki jo obiskujejo trikrat na teden. Osebe, ki so se zdravile na oddelku za tiste s pridruženimi motnjami, kjer zdravljenje poteka šest tednov ali več, pa se lahko vključijo v dnevno bolnišnico za dvojne diagnoze. Po dnevni bolnišnici pa se lahko vključijo v zunajbolnišnično obravnavo, ki poteka še leto dni, pa tudi več, če je to smiselno.

V mobilno enoto so vključeni pacienti z različnih področij zdravljenja. Nekateri so končali celoten program zdravljenja od oddelka za detoksikacijo, oddelka za intenzivno podaljšano zdravljenje do dnevne bolnišnice, kjer so se vključili v mobilno enoto, nekateri so končali zdravljenje na oddelku s pridruženimi motnjami in so se potem vključili v mobilno enoto, nekateri se sploh niso bolnišnično zdravili na CZOPD, ampak so bili vključeni v mobilno enoto iz dnevnega oddelka za dvojne diagnoze.

Po končanem zdravljenju je zelo težko vzdrževati abstinenco, če so ljudje prepuščeni sami sebi, zato jih motivirajo, da bi se vključili v program mobilne enote. Vanjo so nato vključeni po pogovoru s terapevtskim timom in izključno na lastno željo; nikogar ne silijo, da se vključi v katerikoli program, če tega sam ne želi, saj je tudi stopnja uspešnosti tako višja.

»Na timskih sestankih se dogovarjamo o načrtih za vsakega posameznika in se tudi skupaj z njim odločamo, kaj bi bilo zanj najbolje. Ko je potrjeno, da pacienta – zunaj bolnišnice uporabljamo izraz uporabnik – vključimo v mobilno enoto, naredimo individualni načrt zdravstvene rehabilitacije. Ta je namenjen dolgotrajni obravnavi uporabnikov in ga naredimo na podlagi različnih dejavnikov: anamneze uporabnika, njegovega telesnega in duševnega stanja, partnerskega in zaposlitvenega statusa, morebitne prisotnosti duševnih motenj v družini, akutnih težav, ki jih ima, števila predhodnih hospitalizacij v psihiatričnih ustanovah, prisotnih morebitnih rezidualnih simptomov drog, od katerih je bil odvisen. Naredimo konkreten individualen načrt, pri čemer seveda ves čas aktivno sodeluje tudi uporabnik. Načrt naredimo po predhodnem intervjuju z uporabnikom, v katerem nam pove, katere interese in želje ima, ali želi denimo dokončati šolanje ali bi raje iskal zaposlitev, skupaj pogledamo, katera so njegova močna področja. Zelo pomembna je tudi vloga svojcev in tega, ali bodo sploh sodelovali. Včasih namreč nočejo, in če uporabniki živijo s svojci, ki ne želijo sodelovati, potem uporabnika ne moremo vključiti v program mobilne enote, saj prihajamo k njim na dom,« razlaga sogovornik in dodaja, da načrtu dosledno sledijo in tudi redno ovrednotijo, koliko uporabnik izvaja aktivnosti.

»Zastavljamo si preproste in za uporabnika dosegljive, realne cilje. Premiki so počasni, zato moramo biti vsi potrpežljivi. Dogovorimo se o skupnih aktivnostih, saj gledamo na paciente celostno in jih tako tudi obravnavamo. Tako uporabnike med drugim spodbujamo, da so dejavni, da se zdravo in redno prehranjujejo. Če imajo katero drugo kronično bolezen, recimo diabetes ali so na antikoagulantni terapiji, spremljamo, ali redno hodijo na kontrolne preglede, in preverjamo, kako jemljejo psihiatrično terapijo in terapijo za druge telesne bolezni. Na obiskih se pogovarjamo tudi o tveganih okoliščinah, v katere lahko zaidejo, in kako se jim čim lažje izognejo. Naši uporabniki imajo neredko velike težave s socialno izključenostjo, zato jih spodbujamo k druženju, da se postopoma vračajo v družbo, in poskušamo zmanjšati stigmo, ki je pri naših uporabnikih velika. Zelo si prizadevamo, da bi se čim več uporabnikov zaposlilo, prvič ali znova, kar pa ni prav nič preprosto. Tudi če si uporabniki želijo zaposlitve in jo morda celo dobijo, se dogaja, da se ljudje iz okolice iz njih norčujejo, jih zaničujejo, in pogosto se zgodi tudi, da jim na delovnem mestu poskušajo podtakniti kakšno krajo in podobno. Opažam, da se to dogaja v okolju, kjer je nizka stopnja izobraženosti med delavci. Velikokrat imajo težave z delodajalci, saj ne upajo povedati, da so se zdravili, hkrati pa se bojijo to zakriti. Pri nekaterih gre tudi za hudo samostigmatizacijo. Vse našteto zahteva, da se z uporabniki veliko pogovarjamo, in že samo s poslušanjem jim lahko močno olajšamo stisko. Opažam, da so številni osamljeni, zato jim naši obiski veliko pomenijo in številne prav ta program drži nad vodo, zato je po moji oceni izjemno pomemben.«

Potrebovali bi več ljudi

Robert Medved razlaga, da v okviru mobilne enote hodijo na dom k uporabnikom praviloma na 14 dni, po dogovoru lahko tudi vsak teden, ali na tri tedne. »Moja želja je, da bi hodili na obisk vsaj enkrat na 14 dni k vsem našim uporabnikom, saj vidim, kako zelo so naši obiski za večino pomembni. Žal smo kadrovsko omejeni. Po našem internem dogovoru hodimo na obiske v parih, kar je varnostni ukrep. Ker so uporabniki nekoč živeli v svetu droge in posledično tudi kriminala, lahko nastane nevarna situacija, zato poleg mene, ki sem koordinator, na hišne obiske hodijoo še delovni terapevtki in socialni delavec, ki pa niso zaposleni v mobilni enoti in imajo tudi delo v oddelkih v bolnišnici ali v ambulanti. To močno otežuje nemoteno delo v mobilni enoti, a to težavo rešujem vsakič sproti, kar je lahko včasih zelo težavno. Močno si želim, da bi projekt preživel poskusno obdobje in da bi bolnišnica tovrstno obravnavo vključila v svoj redni program.«


Zaposlitev je rešitev

Trenutno imajo v obravnavi šest uporabnikov iz osrednjeslovenske regije in zahodne Slovenije. Do zdaj so že 11 poiskali zaposlitev, kar je eden izmed glavnih ciljev programa.

»Kot del programa smo v mobilno enoto vključili tudi redne obiske knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani s pacienti iz dnevne bolnišnice in oddelka za podaljšano intenzivno zdravljenje. V knjižnici se naši pacienti srečujejo s tam zaposleno bibliotekarko, ki se jim zelo posveti in jih motivira za iskanje zaposlitve, uči jih, kako naj se pripravijo na pogovore za službo, kako naj napišejo življenjepis, sodelujejo tudi v kariernem kotičku, ki jim je na voljo v knjižnici … To se mi zdi, da je zanje izjemno dragoceno. V sklopu mobilne enote izvajamo tudi projektne naloge v naravi oziroma zunaj bolnišnice s pacienti dnevne bolnišnice. Podobno dragoceno je tudi takšno učenje preživljanja prostega časa, pri čemer jih spodbujamo, da hodijo v naravo, si ogledujejo naravne znamenitosti in so aktivni, saj se tako lažje izognejo dolgčasu in morebitnemu poželenju po drogi. Pogosto gremo skupaj na takšne pohode in imamo v naravi tudi terapevtsko skupino, kar se je izkazalo kot izvrstna praksa,« sklene Robert Medved.
Galerija

Približno 700 tisoč Evropejcev je na substitucijskem zdravljenju. Ti so vse starejši, imajo več pridruženih bolezni, so šibkega psihičnega in telesnega zdravja ter se postarajo precej prej kot vrstniki, ki ne uporabljajo drog. Shutterstock

Robert Medved: "Močno si želim, da bi projekt preživel poskusno obdobje in da bi bolnišnica tovrstno obravnavo vključila v svoj redni program." Osebni arhiv

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Pavle Košorok

prof. dr. Pavle Košorok dr. med. spec. kolorektalne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki