In že zagledam prvo nesrečnico v osemcentimetrskih petkah, kako ob enih popoldne svoje korpulentno telo mukoma premika po asfaltu. Ne more si kaj, da ne bi, hoduljastim oviram na podplatih navkljub, poskušala izvajati nekakšno pospešeno hojo. Iz njene zadihanosti je jasno, da želi v razmeroma kratkem času nekam priti. Seveda ji ne bo uspelo.

Nasproti se že maje druga pripadnica iste kategorije, z rahlo otečenimi gležnji, ki precej neestetsko delujejo takole stisnjeni v salonarju podobnem modelu čevlja, zašiljenega pri konicah v ozko špico, in dvignjenega pri peti za skoraj 10 centimetrov. O groza! Peta ima približno centimeter širine in je kovinsko srebrne barve! Dama deluje kot pripadnica sodniškega osebja – no,  ne nazadnje se sprehajam prav v bližini sodišča. Le kaj ji je tisti dan prestrelilo pamet, da si je obula bordelske čeveljce?

In gledam še naprej. Serija slabo obutih žensk, v modelih, ki imajo za to sezono definitivno preozke špice, torej si v teh ozkih čevljarskih stvorih povsem brez potrebe stiskajo prstne členke. In potem osvobajajoč pogled na športno nastrojene dekline v preprostih telovadnih copatih. Modni zločin, vendar delujejo energično, vitalno, predvsem pa odvršijo mimo s tolikšno hitrostjo, da mi sploh ne uspe razbrati blagovnih znamk te poosebljene udobnosti.

Naslednja sicer ni v telovadnih copatih, vsekakor pa je v nečem čisto pri tleh, brez pete, resda precej brezobličnem, vendar to kompenzira s hitrostjo, s katero švigne mimo mene. Sledi zibajoče se bitje, s stopali, dvignjenimi od tal za dobrih deset centimetrov, stisnjenimi v sprednji del čevlja, ki se na koncu nevarno zoži in očitno zvija palce vstran, saj opazim, da je njena stopalna kost rahlo nabrekla, kar že načenja obliko čevlja. Počasna hoja, ki se želi na trenutek pospešiti, vendar ne gre in ne gre. Ovire na poti so prevelike. Ji je tega res treba?