Vloga športnega psihologa v timu je opredeljena v skladu z začetno razdelitvijo vlog in ni vedno enoznačna, saj tudi vsi strokovni timi niso enaki. Psiholog neredko nastopa v vlogi trenerja, kadar le-tega športnik sploh nima, vendar to zagotovo ni ne želena in ne učinkovita kombinacija, saj so trenerjeve naloge, seveda ob ustreznem strokovnem znanju, povezane z doseganjem avtoritete, kompetentnosti in zaupanja ter s storilnostnim vodenjem.

Psihologova vloga največkrat le dopolnjuje trenerjevo, nikakor pa je ne mora zamenjati. Če je trener predvsem storilnostno-delovni vodja, je psihologova funkcija predvsem v čustveno-socialnem vodenju. Prav zaradi teh značilnosti ti vlogi nista združljivi. V športu je seveda poglaviten glavni trener, ki naj bi bil idejni vodja ter organizator delovanja strokovnega tima in podpore športniku.

Psiholog mora imeti v takem timu močno in dejavno funkcijo, vendar se večina (nepsiholoških) posegov, ki pa so lahko tudi plod psihološkega dela, izvaja v sodelovanju z glavnim trenerjem ali vsaj z njegovo vednostjo. Tako ne rušimo trenerjeve avtoritete, pa tudi informacije, ki jih dobiva športnik, so skladne in konsistentne, zaradi česar je njihov učinek zanesljivejši.

Od motiviranja do reševanja konfliktov

Zlasti v individualnih športih psiholog deluje predvsem individualno. Neredko uporabljamo tudi skupinske seanse in pristope, predvsem kadar želimo v okviru skupine doseči skupinske motivacijske učinke ali pa oblikovati/izboljšati čustveno vzdušje v ekipi, klubu ali reprezentanci. Skupinske seanse so namenjene tudi oblikovanju ciljev, samospoznavanju, reševanju medosebnih konfliktov in učenju boljše komunikacije. Uporabljamo jih tudi v individualnih športih, navadno nekajkrat na leto, in sicer v primeru težav ali pa v preventivne namene.

V okviru individualnega pristopa skuša psiholog posredovati oziroma vplivati na več ključnih področjih, vendar za zdaj največ dela še vedno poteka na prvem področju:

• analiza predtekmovalnega stanja in psihična priprava na nastop,
• motiviranje in postavljanje ciljev,
• spreminjanje osebnostnih lastnosti (večji nadzor v primeru težav) in navad,
• privzgajanje posameznih lastnosti in značilnosti,
• pomoč pri vključevanju staršev in opredeljevanju njihove vloge,
• pomoč pri učenju in razvijanju tehnike ter pri popravljanju napak,
• učenje komunikacijskih spretnosti (pri športniku in trenerju),
• pomoč pri reševanju konfliktov,
• pomoč pri selekcioniranju in orientaciji obetavnih športnikov (diagnostika),
• pomoč pri regeneraciji in rehabilitaciji po poškodbah,
• pomoč v primeru patoloških in nevrotičnih simptomov,
• pomoč pri reintegraciji v nešportno sfero oziroma pri pripravah na športno upokojitev,
• pomoč in svetovanja na drugih nešportnih področjih, s katerimi ima športnik opravka tudi med športno kariero,
• pomoč pri morebitnih specifičnih težavah, kot so slaba koncentracija, tesnobnost, depresivnost, anoreksija …