Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Hočem, zmorem, zmagam!

Samozavest, samopodoba in stopnja samoučinkovitosti kot ključni dejavniki motivacije

Iskanje dejavnikov motivacije za športno rekreacijo je ključnega pomena, če želimo vzpostaviti takšno okolje za trening, ki bo človeku pomagalo realizirati lastne potenciale. Mnogo motivov v človekovem vedenju je nezavednih in ti pogosto nenadzirano vplivajo na neko naše vedenje. Na drugi strani pa so dejavniki, ki jih zmoremo prepoznati in ki prav tako ključno vplivajo na raven rekreativčeve motivacije, na energijo, ki jo rekreativec vlaga v trening. V nadaljevanju bomo govorili o samozavesti, samopodobi in stopnji samoučinkovitosti.

Kaj je samoučinkovitost?
Samoučinkovitost je prepričanje posameznika, da je sposoben opraviti neko aktivnost oz. vedenje, da bi ga to pripeljalo do zaželenega rezultata. Samoučinkovitost predstavlja posameznikovo oceno, kaj lahko naredi s svojimi sposobnostmi. V shemi so predstavljeni ključni miselni procesi, ki vplivajo na rekreativčev potek motivacije za telesno aktivnost.

Samoučinkovitost vpliva na dosežke
Že dolgo je znano, da športnikovo ali rekreativčevo samozaupanje oz. samoučinkovitost pomembno vpliva na njegove dosežke. Psihologi smo skušali raziskovati, katere vrste misli so ključne pri razumevanju motivacije za rekreacijo. Ugotavljamo, da so ključna pričakovanja samoučinkovitosti, samozavest, cilji in pričakovanje, da cilje lahko dosežemo.

Samozaupanje in samoučinkovitost
Na tem mestu je treba razlikovati med samozaupanjem, ki je razmeroma stabilna osebnostna lastnost, samoučinkovitost pa je situacijsko specifična spremenljivka. Večja ko je podobnost med situacijami, s katerimi se rekreativec srečuje, večja je verjetnost, da bo generaliziral občutke samoučinkovitosti na te naloge. Ta pa vpliva na nastop, intenziteto in vztrajanje vedenja. Pričakovanja učinkovitosti v neki nalogi torej vplivajo na to, kako dolgo bo rekreativec vztrajal v nekem vedenju in koliko truda bo vlagal vanj, četudi se mora soočati z ovirami in negativnimi izkušnjami. Močneje ko rekreativec verjame, da zmore doseči cilj, dlje časa bo aktiven in več truda bo vložil v situacijo. Sama pričakovanja pa seveda še ne morejo prinesti dobrega rezultata, če so njegove sposobnosti preslabe oz. nerazvite, zato je seveda nujno, da je rekreativec predvsem fizično dobro pripravljen.

Kaj vpliva na samozavest?
Raziskave potrjujejo, da ljudje z visoko samoučinkovitostjo dlje vztrajajo pri nalogah, ki zahtevajo dolgotrajnejšo vzdržljivost mišic, kot pa tisti z nizko samoučinkovitostjo. Hkrati ugotavljamo, da je možno raven samoučinovitosti in samozavesti tudi spreminjati, kar je dobra novice za manj samozavestne rekreativce. Na dvig rekreativčeve samozavesti vpliva vsak pozitiven rezultat na treningu in tekmi (če na treningu uspeš preteči neko razdaljo, potem boš bolj verjel v to, da lahko to narediš tudi na maratonu, ali npr. če zmoreš preteči neko razdaljo v bolj intenzivnem ritmu, to dvigne tvojo samozavest), zgledi drugih uspešnih športnikov (pogovarjanje z uspešnim rekreativcem, za katerega vidiš, da zmore učinkovito trenirati), verbalno prepričevanje (pozitivni samogovor) in dvig fiziološkega vzburjenja. Izjemno pomembno pa je, kako rekreativec razmišlja, ko trenira. Novejše raziskave poskušajo vplivati na izboljšanje sposobnosti in nastopa s tem, da bi spremenili pričakovanja samoučinkovitosti oz. samozavest. Te spremembe naj bi povzročili predvsem z miselnimi tehnikami verbalnega prepričevanja in samoprepričevanja.

Tehnika disociacije
Zelo znana je tehnika disociacije. Ugotavljamo, da osebe, ki so se osredotočale na zunanje dražljaje (disocirani), bolje nastopijo in dlje prenašajo bolečino pri aktivnosti v primerjavi s tistimi, ki so bili osredotočeni na sebe (asocirani). Športniki ali rekreativci, ki so sposobni disociacije, pretrgajo vezi s senzornim »feedbackom«, ki sicer v vzdržljivostnih športih in nalogah običajno prinaša občutke dolgočasja in bolečine iz telesa. Danes športnike in rekreativce učimo, da si v trenutkih, ko nastopi "kriza", pomagajo s tem, da mislijo na karkoli drugega, samo da zanikajo oz. onemogočijo prepoznavanje informacij negativnega »feedbacka« ter se na ta način laže soočijo z dolgočasjem in bolečino, ki izvirata iz vzdržljivostnih nalog. Še posebej učinkovita so čustveno močna in lepa doživetja, ki športnika iztrgajo iz dolgočasja nastopa. Takšne spomine je zaradi prijetnih občutkov relativno lahko obuditi, prav tako pa imajo izredno blažilen in močan učinek zaradi intenzivnih čustev, ki jih spremljajo. Tako si npr. v trenutkih krize pri teku na maratonu predstavljamo, kako uživamo na neki rajski plaži z ljubljeno osebo, kako nam ploskajo po prihodu v cilj ali kako jahamo dirkalnega konja in občutimo vso njegovo silno moč. V jeziku samoučinkovitosti lahko takšno kontroliranje lastnih misli razumemo kot obliko verbalnega (samo)prepričevanja.

Uporaba samogovora
Druga miselna strategija, ki lahko pozitivno vpliva na spremembo športnikove samoučinkovitosti prek verbalnega prepričevanja, je uporaba samogovora. Pri tej strategiji športnik oz. rekreativec ponavlja stavke pozitivnih misli, npr.: "Zmorem! Hočem! Zdaj bom to naredil. Vem, da lahko zmagam! Močan in vzdržljiv sem. Prekipevam od energije.« Na ta način si posameznik zgradi samozaupanje. Začne verjeti v svoje sposobnosti, da lahko uspešno dokonča neko nalogo oz. nastop. Mnogi športniki poročajo, da pogosto ni dovolj, da samo v mislih ponavljajo pozitivne izjave, pač pa da njihovo telo začne reagirati pravzaprav šele takrat, ko slišijo sami sebe glasno vse to tudi ponavljati. Uporaba samogovora pomaga izboljšati nastop pri športnih aktivnostih, ki vključujejo moč, mišično vzdržljivost, bolečino in vztrajnost. Športnik z uporabo samogovora vpliva na povišanje samozaupanja in samozavesti, da lahko učinkovito izvede zahtevano vedenje, kar vpliva na povečanje zaznane samoučinkovitosti (kdo sem jaz, kaj zmorem).

Formula
Športniki z visoko samozavestjo oz. samoučinkovitostjo sebi pripisujejo večje možnosti za zmago kot športniki z nizko samoučinkovitostjo. Občutek samozavesti pa vpliva na to, koliko napora nekdo vloži v nalogo in koliko časa vztraja v vedenju. Lahko poenostavimo formulo motivacije, ki trdi, de je: M = S x C, torej motivacija je samozavest krat cilji.

Zmagal bom!
Za visoko stopnjo motivacije v rekreaciji je treba verjeti, da zmoremo doseči nam pomembne cilje (npr. shujšati, pridobiti kondicijo, preoblikovati svoje telo), hkrati pa moramo imeti sistematsko postavljene cilje. Vse skupaj potem pripelje do visoke stopnje motivacije. Samo visoka samozavest ali samo izzivalno postavljeni cilji brez samozavesti ne omogočijo motivacije. Zakaj bi se trudil, če pa ne verjamem, da lahko dosežem cilj. Ob vsem tem seveda precej ključno vlogo igra način, kako rekreativec komunicira sam s seboj, kakšne misli se mu podijo po glavi, kje se vidi in kaj pravzaprav želi, zato je ključna samokontrola misli oz. tako imenovana samoregulacija misli. V trenutkih, ko je težko trenirati, naj bi uporabljali tehniki disociacij in pozitivnega samogovora. To zahteva premik koncentracije na neka lepa doživetja iz preteklosti, na ljubljeno osebo, razmišljanje o gradnji hiše ipd., uporaba samogovora pa samosugestije kot: "Zmagal bom; vem, da zmorem; zdržim ipd."

Poskusite!
Koncept samoučinkovitosti in samozavesti danes lahko široko posplošimo predvsem na naloge, ki zadevajo vedenjske spremembe. Danes ga uporabljamo pri odvajanju od kajenja, razvoju kariere, uravnavanju telesne teže (hujšanju) in tudi pri širokem spektru motoričnega učenja, izvajanja motoričnih nalog in športne rekreacije.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šport , gibanje , trening , samopodoba , samozavest , rekreacija , tek , telesna dejavnost , koncentracija , motivacija , samozaupanje , samoučinkovitost , tehnike motivacije

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.