Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Strah me je, pred sabo vidim samo praznino


Vprašanje:

Pozdravljeni! Stara sem 25 let in sem se znašla na največji življenski prelomnici. Vsa spoznanja, vse kar sem do zdaj vedela, mislila, znala, živela, se je v trenutku sesulo v nič. Spoznala sem, da mi je življenje močno zaznamovalo najboljše prijateljstvo z mojo sosedo. Do 14ega leta sva bili nerazdružljivi, potem se je ona preselila v naslednjo vas, jaz sem začela hoditi v srednjo šolo, dobila sem prvega fanta in sva se oddaljili. Ker mi je ona nudila vse, nisem imela drugih prijateljic ali prijateljev v obdobju osnovne šole. Od kar so se najine poti razšle, sem jo vseh teh 10 let pogrešala. Vedno sem razmišljala o tem najlepšem obdobju mojega življenja, in sem si želela vrniti nazaj. Šele sedaj, ko gledam nazaj, dojemam, da zaradi tega, ker je nikoli nisem prebolela, nisem komunikativna, pravzaprav sem popolnoma asocialna. V vseh teh letih nisem imela nobene prijatlejice, niti sošolke s katero bi se zastopili, vedno sem se družila s fanti. Ves ta čas mi je najbolj manjkalo resnično prijateljstvo, ki ga nikoli nisem več dobila. Naj še omenim, da je bila ta moja soseda vedno malo bolj vodja in sem ji jaz že takrat vsa leta sledila, bila sem v podrejenem položaju. Pa me nikoli ni to zanimalo. Dokler nisem 3 dni, po grozni razvezi s fantom, ki mi je pomenil vse, v bistvu ugotovila, da se vrtim v začaranem krogu. Zaradi te zgodnje podrejenosti, sem že celo življenje popolnoma nesamozavestna, nezadovoljna sama s seboj, nesamostojna. V teh 10-ih letih sem imela nešteto fantov, vedno sem si želela resno zvezo. Tisti fantje do katerih mi je bilo največ, so vedno grdo ravnali z mano (sploh ta zadnji), pa me je najbolj vleklo k njim. Sem pa imela tudi nekaj fantov, ki so bili najbolj prijazni do mene, pa sem se jih jaz naveličala in jih pustila. Kot da sama silim v razmerja kjer bom trpela, pa ne morem nadzorovati tega. S tem fantom sva bila skupaj 2 leti in pol in prvič sem čutila, da je to tista moja sorodna duša, oseba s katero bi preživela svoje življenje. On mi je bil popoln, le en problem me je skrbel. On je sicer precej mlajši od mene, pa vendar je že pred mano bil velik 'ženskar'. Zaradi svojega videza in samozavesti je lahko dobil prav vsako in jo tudi je dobil, nabiral je trofeje. Ko sva začela, je govoril, da sem mu jaz popolna, pa vendar me je bilo strah da me bo varal. In dejansko me je. Že od začetka do konca je imel nešteto punc s katerimi me je prevaral, za nekatere sem sama izvedela, za nekatere sem od drugih izvedla, šele kasneje mi je tudi on priznal določene stvari. Bil je neverjeten lažnivec, po horoskopu je dvojček in ima resnično dve osebnosti, dvojno življenje. Nekajdni nazaj me je zapustil, ker je spoznal novo, zanjo pravi to, kar je meni ves čas pravil. Popolno me je prizadelo, ko sem izvedla vse stvari, ki jih tukaj niti napisati ne morem. Naj še povem, da imam težave z zaposlitvijo, ker je nikoli niti nisem potrebovala, pa si jo vseeno želim. Vedno mi je bila na prvem mestu ljubezen in za svoje fante bi vedno naredila vse takoj. Znašla sem se v obdobju, ko se mi je podrlo vse in spoznavam, da nočem nadaljevati zadnjih 10 let. Zaradi svoje nesamostojnosti in želje po ljubljenosti sem skakala iz zveze v zvezo, tudi, če mi ni bilo do fanta, samo da nisem bila sama, da sem se počutila ljubljeno. Starša sta nama s sestro vedno nudili vse kar sta s finančnega vidika zmogla, čeprav smo bili vedno bolj na robu revščine. Nista pa nudila ljubezni, pozornosti. Živim s staršema, pa vseeno nismo povezani nič. Obžalujem zadnjih 10 let, zdijo se mi popolnoma proč vržena leta, ker sem bila resnično nesrečna vsa ta leta. Rada bi bila samostojna, neodvisna, komunikativna, priljubljena, samozadostna. Nočem biti od nikogar odvisna, popolnoma bi rada spremenila svoj karakter. Pa me je strah. Ko sem dojela to, sem kar otrpnila od strahu. Svet ne samo, da se mi je sesul, postal je čisto bel, prazen prostor. Pred sabo vidim samo praznino in belino. Nič več ni barv. Strah me je, tako zelo me je strah. Tako zelo sem zbegana, zgubljena. Moja želja vsa ta leta je bila najti super partnerja in z njim preživeti preostanek življenja. Sedaj pa sploh ne vem, sploh ne vem kaj naj. Nočem ponavljat starih vzorcev, da mi kasneje v življenju ne bo še bolj žal, vendar ne znam drugače. Ne znam biti sama, ne znam biti brez fantov. Popolnoma sem otopela. Pravzaprav čutim samo žalost in otopelost. Žalost zaradi izgubljene ljubezni, in otopelost, ker nimam v življenju ničesar kar me veseli. Rada bi naprej, drugačno življenje, pa ne vem, če bom zmogla, sploh ne vem kako se lotiti, 20 let sem živela drugače, ne morem sedaj čisto vse spremeniti. Imam še ogromno drugih težav, vendar vem, da sta me ti dve travmi iz otroštva najbolj zaznamovali na vseh področjih. Prosim za pomoč, ker ne zmorem sama. Najlepša hvala za pozornost in odgovore.

Odgovor:

Lepo pozdravljeni,

vaša izčrpna pripoved je razmišljujoča, polna uvidov, ki predstavljajo izhodišče za nadaljevanje odločitve, da želite živeti drugače, bolje. Potrebno je opraviti samopresojo o tem, kaj je tisto, kar ste dobili v odnosu, ki ga prepoznavate kot zadovoljujočega, tj. v odnosu s prijateljico, in katere vaše psihične potrebe danes tešite na ponesrečen način – tudi s prehajanjem iz ene zveze v drugo. In seveda tudi z vstopanjem v odnos v katerem ne vzpostavite enakovrednega odnosa s partnerjem. Razmislite o tem, kako ste do sedaj tešili svoje psihične potrebe v partnerskem odnosu in kako bi jih lahko drugače, bolj zadovoljujoče. To je nekaj iztočnic za presojo razmišljanja in vedenja na točki, na kateri ugotavljate, da vam ni dobro. Pojemljiv je tudi uvid, da »ne znate biti sami«, 'odvisnost' od odnosa, in zanemarjanje drugih področji vašega osebnega in družbenega življenja, kar pomeni, da ostajajo psihične potrebe nezadovoljene. Tudi potreba po ljubezni, ki ste jo pogrešali že v otroštvu.
Zelo dobro veste, kako se želite vesti (»samostojna, neodvisna, komunikativna, priljubljena, samozadostna« ...). Vedenja se naučimo, torej tudi socialnosti. Kar vam sedaj to preprečuje, so vaša prepričanja, skladno z njimi se potem tudi vedete in seveda tudi počutite. Zato 'preverite' mišljenjske vzorce, ki za vas delujejo omejujoče, destruktivno in poiščite nove, bolj pozitivne in vzpodbujajoče, s katerimi boste dosegli želeno. V kolikor sami pri tem ne boste uspeli, storite to ob pomoči psihoterapevta in zaživite na način, kot si želite. Ob večjem zaupanju vase, lahko v življenju še veliko dosežete in dosti lepega doživite.

Želim vam vse dobro.
doc. dr.  Nevenka Podgornik

Aktiven

doc. dr. Nevenka Podgornik

Depresija Partnerski odnosi in samsko življenje Vzgoja otrok

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal



Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

17.5.2012 18:34:41
Zelo so mi všeč takšnale vprašanja in odgovori. Ampak se mi zdi, da je potrebno veliko več da se oseba izvije iz stanja v katerem se nahaja. Pa ne želim komu jemati volje. Želim samo predlagati kakšne konkretne predloge kako si lahko oseba še pomaga. Recimo knjige ali pa povezava do kakšne spletne strani, kjer si človek lahko prebere več o težavah. Mislim da bi to bilo dobrodošlo.