Življenje v pravljici

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

A- A A+

tiskaj

9. november 2009, 0:00

Išči po ključnih besedah

zdravljenje , alkoholizem , odvisnost , čustva , zdravnik odgovarja , moški , varanje , strah , odnosi

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Spoštovana gospa Sanja! Nastopil je trenutek, ko sama ne morem rešiti svoje krize, trpljenja in bolečin. Stara sem petintrideset let, poročena, z dvema sinovoma. Poleti sem se zapletla z moškim, ki ga poznam že več let. Skupaj smo bili na dopustu in tam se je začelo: pogledi, dotiki, občudovanje. Ta moški je popolno nasprotje mojega moža, tako po videzu kot po vedenju. Tih, preudaren, razmišljajoč. Ne vpije. Drugačen je. Ima otroka in partnerko, živijo skupaj in se lepo ujemajo. Če gledaš od daleč.

Moj oče je bil alkoholik, mama pa podrejena oseba. Doživela sem veliko krivic, bolečin in tepeža. Ljubezni in objemov se ne spomnim. Kot da jih ni bilo. Dobro pa se spomnim občutka, da nisem sposobna, da nisem dobrodošla in da sem v napoto. Oče me je za vsako napako premlatil, udarce je dobivala tudi mama. Naposled je zbrala pogum in se ločila. Oče se je odselil, mama pa je v stanovanje pripeljala drugega moškega, ki sva ga s sestro sprejeli, saj je pomenil rešitev pred očetom. Oče nam ni dal miru.

Pri petnajstih letih sem se ga tako bala, da sem se tresla kot šiba na vodi. Tudi policijo sem poklicala, če je bilo treba. Mama naju je ob koncih tedna pošiljala k njemu. Tam sva morali poslušati, da je vsega kriva tista "kurba", gledati sva morali njegovo pijančevanje in pomivati svinjarijo, ki se je čez teden nabrala v hiši. Zelo sem trpela. Nisem se upala upreti. Bila sem lutka, ki si jo lahko postavil, kamor si hotel. Ubogala sem in se trudila, da bi vse naredila prav in da bi bil oče zadovoljen.

Pri dvajsetih sem spoznala zdajšnjega moža. Predtem sem veliko hodila naokrog, vendar sem se moških v resnici bala. Ko sem spoznala moža, sem se zaljubila. Zelo sva se razumela. Ob njem sem se seksualno prebudila in pregnala strah. Znal je z mano. Po nekaj letih sem rodila prvega otroka in takrat se je vse spremenilo. Hormoni, depresija. Prišlo je do prvih resnejših zamer in grdih besed. Enkrat sem ga celo udarila. On me ni nikoli. Doživela sva veliko lepih, a tudi manj lepih trenutkov. Čutila sem, da je on moja duša dvojčica, moški mojega življenja. Dogovorila sva se, da ostanem doma in se posvetim družini. Ni mi žal. Bilo je čudovito, toda zdaj je tega dovolj. Hočem delati v svojem poklicu.

Hočem nekaj narediti iz svojega življenja. Življenje doma me ubija. Občasno mi mož oponaša, češ da on dela, jaz pa sem doma. S tem mi dela krivico in to me boli. Ukazuje mi, kot je to počel moj oče. Preverja, kje sem, in me nenehno kliče po telefonu.

Čutim, da me premalo spoštuje. Ni dovolj nežen, ne objema me dovolj. V zadnjih letih sva se odtujila. Zamere se kopičijo in bolijo. Včasih povzdigne glas in takrat me kar zaboli v želodcu. Prepušča mi vse odločitve o nakupih in o tem, kaj bomo počeli. To mi je na eni strani všeč, na drugi sem samo otrok, ki potrebuje vodjo.
Odkar sem se zapletla z drugim, se je v meni nekaj prebudilo.

Odtujila sem se možu in se prepustila njemu. Govori, da me ima rad, da sem nekaj posebnega. Toda rekel mi je, da vsaj še pet let ne namerava ukreniti ničesar, kar bi razdrlo njegovo družino, saj noče onesrečiti svojega otroka. Z mano je vsak dan, razvaja me, boža in ljubkuje, da sem ob pamet. Dela vse, česar moj mož noče. To pogrešam. Najraje bi se prilepila nanj in ga nikoli več izpustila. Mislila sem, da me bo minilo, a je čedalje huje. Ko sem z njim, sem srečna, moja duša poleti, toda ko odide, sem nesrečna.

Vame se naselita bolečina in trpljenje. Hotela sem pretrgati ta odnos, a se srečujemo tudi družinsko in ne gre. Ne bi ga smela videvati. On pravi, da zapletam, da je moj prijatelj in da me ima rad. In da nihče ne trpi, ker sva skupaj in se imava rada. Pravi, da z menoj noče imeti spolnih odnosov, ker je odgovoren, toda kadar se vidiva, se suče okrog mene kot zaljubljen šolar, grabi po meni in me stiska. Tudi jaz nočem spolnosti z njim, ker se mu ne morem povsem predati in ker je med nama vse preveč nerazrešenih stvari.

Zjutraj se zbudim z bolečino in trpljenjem. Ves dan mislim na ta uničujoči krog, zvečer pa zaspim brez čustev do moža. Najraje bi umrla, da bi se le rešila. Ves dan mi gre na jok. Vsi vidijo, da sem utrujena, in sprašujejo, kaj mi je. Samo kadar sem z njim, sem sproščena, pa še takrat ne povsem. Kako naj se rešim? Kako naj pravilno ocenim položaj in ga rešim? Naj pustim moža? Prijatelja? Ko vse to gledam, vidim, da smo nori vsi! Prosim, pomagajte!
S.

Odgovor:

Če bi verjela v pravljice, bi rekla, da ste vse do zapleta s tem moškim živeli v eni izmed njih. V pravljici, kjer srečaš pravega moškega, ki pomaga zaceliti rane iz otroštva, in živiš z njim ... Toda življenje je nadvse zapleten in urejen sistem, ki ničesar ne pozablja in ki nobene razvojne naloge ne pusti za vekomaj v ozadju. Rane iz otroštva je treba zaceliti, odpustiti, trajno spremeniti patološka stališča do moških, ki ste jih dobili takrat in so se pozneje samo umaknila pod površino zavesti. Treba je odrasti oziroma v polni meri prevzeti odgovornost za odnose. Ali z drugimi besedami, ozdraveti morate od odvisnosti od odnosov, motnje v odnosih, ki jo imajo praviloma odrasli otroci alkoholikov. Motnja jih veže na zapletene, nepopolne, skrajno boleče odnose, katerih najpomembnejši sestavini sta nenehno zapuščanje in bolečina.

Zdi se mi, da ste se ujeli v takšno mrežo in da se tega še ne zavedate v celoti. Vaše oči so preveč polne medenih obljub, zato ne dojamete povsem, da vam ta moški lahko izpolni samo to: "Tisočkrat te bom zapustil in vsakič ti bom dal upanje, da se bom vrnil, če boš le dovolj dobra. In potem, ko se boš že popolnoma izmaličila od potrebe, da mi ugajaš, te bom znova zapustil in ti tako dokazal, da nisi dovolj dobra." Seveda tega ne reče, ampak nekaj v vas dobro ve, da imam prav. Peklenska gugalnica!

Danes v devetih nebesih, jutri globlje od dna! Kdor se je na njej gugal dvajset let, je ne izbriše kar tako, zgolj s tem, da sreča "pravega". Samo potuhne se in čaka. In dočaka! Upanje - obup. Življenje - smrt! In neumna misel, da je samo On tisti, ki lahko ustavi to strašno nihanje v duši. Gugalnica je v vas in vi jo morate ustaviti, sicer se bo vse vaše življenje začelo rušiti kot hišica iz kart.

Predlagam, da se skupaj z možem vključita v skupino za zdravljenje odvisnosti od odnosov, ki jo vodim. In seveda,da "abstinirate"od svoje "droge", omamnega odnosa s prijateljem, ki to ni, saj se prijatelji spoštujejo in si ne delajo takšnih stvari. Temu, kar on hoče od vas, jaz pravim izkoriščanje! Vi bi mu želeli dati vse, on se dela finega, ker noče prevzeti odgovornosti.

Odgovorno bi bilo, če bi vas pustil pri miru. Odgovornost ni nekaj, kar se greš v enem odnosu, v drugem pa ne! Ne moreš biti odgovoren do sina in neodgovoren do prijatelja! Odgovoren si do življenja v celoti. Kam to vodi? Laganje, skrivanje, bolečina, hrepenenje? Pravite, da ne morete prekiniti odnosa, ker se srečujete družinsko. To je samo izgovor! Kaj pa mislite, da bo nastalo iz tega odnosa, če se razve? Naj bo toliko odgovoren, da vas pusti pri miru. Izmislita si kak konflikt, če ne gre drugače, in sporočita partnerjem, da se ne želita več videvati. Boste videli, da si boste vsi oddahnili.

Brez abstinence si ni mogoče predstavljati resnega zdravljenja. Potem pa presežek energije, ki bo nastal, nemudoma vložite v ukvarjanje s seboj, v to, da iz svojega življenja nekaj naredite - da boste spet zadovoljni z njim.

Nujno je, da ozdravite svoj strah pred moškimi. Vzgajate namreč dva dečka, ki se bosta tudi od vas učila, kaj pomeni biti moški; s svojimi stališči o moških, ki izvirajo iz patološkega odnosa z vašim očetom, jima utegnete zelo škodovati. V procesu zdravljenja lahko z možem pridobita vse to in zgradita trdnejši temelj za vajin odnos. Da vas mož duhovno ne zadovoljuje? Larifari! Nekoč, ko ste bili vanj zaljubljeni, pa vas je. Sleherni človek je duhovno bitje in ima v sebi tudi te globine, če ga seveda spustimo dovolj blizu in mu prisluhnemo. Vidva sta se že zdavnaj nehala poslušati!

Že dolgo vas pri njem zanima samo še to, kaj bi vam moral dati, a noče, ne pa on kot resnična oseba. To je izpraznilo vajin odnos. Pri svojem delu opažam, da se možje, ki so bili sprva navidez materialisti, v nasprotju od svojih duhovno visoko letečih žena čez čas le odprejo in povedo tako globoke stvari, da ostrmimo. Vašega moža boli, tako boli kot vas. Samo da on misli, da se o tem govori, sicer povabiš hudiča v hišo. Tako so jih učili. To je mogoče spremeniti, če le obstajata iskrena volja in pripravljenost obeh.

In še to: v nasprotju z mojim absolutnim prepričanjem, da je treba biti povsem iskren do partnerja, raje ne povejte možu o razmerju z drugim, vsaj ne do začetka zdravljenja. Priznanje bi vas sicer razbremenilo, toda njemu bi naložilo tolikšno breme, da je vprašanje, ali bi ga razrahljan odnos prenesel. Ko poslušam zgodbe ljudi s podobnimi težavami, sem vedno znova presenečena, kako zlahka jemljejo skok čez plot in kako trajne ter skorajda nepopravljive posledice ima prevara, ko gre za zaupanja. Občutek imam, da to plat zelo podcenjujete, saj v dveh obsežnih pismih tega zapleta niste niti omenili. Pa bo do njega prišlo, zagotovo, prej ali slej. Bolje, če se to zgodi, ko se bosta že zdravila.