Vprašanje:

Sem upokojenka, moje življenje je od mladosti zaznamovano z občutki krivde, sramu, neprilagojenosti. Kljub zelo uspešnim rezultatom izobraževanja, sem po končani višji šoli in po poroki z napačnim človekom, praktično vse zavozila ( doma in v službi - sem vedno bolj izgubljala na samozavesti in bila žrtev v  vsakem pogledu). Enostavno sem se v kontakih z drugimi počutila manjvredno in dolžno vedno najprej njim ustreči. Po velikih mukah sem se izzvila iz uničujočega zakona, skušala sem se otresti tudi službe, ki sem jo že dolga leta že sovražila. To se mi žal ni posrečilo. Ko sem zbolela za limfomom, sem ugotovila, da imam že dalj časa depresivne misli, tesnobo in še hujši občutek neprilagojenosti, da nikamor ne spadam... Nato sem se začela zdraviti z antidepresivi ( zdaj to traja cca 2 leti in pol ), a to je le obliž. Počutim se nesrečno, nezadovoljno z svojim življenjem. Vem, da imam veliko željo, da bi nekaj začela na novo. Mislim, da težko povem kaj želim, svoje cilje...  in zato jih ne znam uresničiti. Hodim k psihiatru, kjer dobivam zdravila. Rada pa bi se osvobodila vse moje stare prtljage, ki so mi onemogočile priti na cilj. Čutim, da se moram razbremeniti in spremeniti moje vedenje. Sprašujem vas, kaj mi lahko predlagate, ali mi lahko priporočite kakšno psihoterapijo. Hvala in lep pozdrav!