Vprašanje:

Dietologija Spoštovana dr. Sentočnik, zelo vas spoštujem in cenim vaše strokovno znanje. Po skoraj štirih desetletjih trpljenja, kot mati in kot zdravstvena delavka namreč trpim zaradi svojega prvorojenca (z drugorojeno hčerko nimam nobenih težav), se obračam na vas. Fant se je rodil zdrav, vse je bilo normalno do drugega, tretjega leta. Tedaj je postal zelo izbirčen pri jedi. Verjemite, da sem se posvetovala s strokovnjaki, tudi z več pediatri, vendar so mi rekli, naj se ne vznemirjam in naj otrok poje toliko in to, kar mu prija. Tako so minevala leta, babica in jaz sva mu kuhali, kar je rad jedel, nisva pa mu ponujali jedi, ki jih ni maral. Sin je bil vseskozi odličnjak, nadpovprečen je bil zlasti v matematiki, fiziki in jezikih. Pri enaindvajsetih letih je končal fakulteto, naredil magisterij, se poročil in odselil sto kilometrov iz Ljubljane. Z ženo se zelo dobro razumeta, imata tri zdrave otroke, le malce izbirčni so pri jedi, a še zdaleč ne tako, kot je njihov oče, torej moj sin. Poročen je dvajset let, z doktorskim nazivom, in vendar si že dvajset let vsak večer naredi palačinke s čokolado in jih skupaj z otroki z velikim užitkom poje. Opravlja zahtevno intelektualno delo, je primerne teže, hemoglobin ima zelo visok, holesterol je na meji. Edina bolezen, ki ga pesti, je zmerno blaga astma, ki jo dobro obvladuje. Enkrat na leto obišče zasebno pulmologinjo (v družini je več astmatikov). Skratka, živi, tako se mu vsaj zdi, normalno, tudi družina se je delno prilagodila njegovemu jedilniku, saj zelo rad kuha.

Moj mož je bil do sedemnajstega leta "špičast", a ko so mu ugotovili hipertonijo (ki jo ima družina po materini strani) in mu je zdravnik rekel, da bo umrl, če ne bo jedel zelenjave, jo je začel ubogljivo jesti. Zdaj rad kuha in je vse po vrsti. V moji družini smo štirje otroci in vsi jemo normalno. Kako je mogoče, da se s sinom, ki je tako razumen, nikoli nisva mogla pogovarjati o hrani? Tega ne razumem!!!

Nekoč, ko je bil še študent, je šel s kolegico na njihovo kmetijo pomagat pri spravilu sena. Garali so ves dan, nato so se vsi drugi najedli slanine, šunke, sira, sokov in pili vino, on pa je jedel suh kruh in pil vodo. Naslednji dan sem ga morala odpeljati na urgenco, saj je imel znake hude hipoglikemije. Vsake pol ure je pojedel žemljo ali čokolado, bil je povsem slaboten, vendar laboratorijski testi niso pokazali nič posebnega, zato smo ga odpeljali domov in si je hitro opomogel, zdravnik pa mi je pozneje rekel, da si očita, da ga ni poslal na endokrinološki oddelek. Zdaj sin pravi, da občasno, če se počuti malce slabotnega, še mora pojesti kako čokolado, a tako hudo stanje se ni ponovilo.

Čeprav sem že upokojena, skrbim za 94-letno mamo in imam štiri vnuke (tudi hčerka ima sinka), me od vseh še najbolj boli srce za sina. Koliko in kakšno življenje ga čaka? Kaj če bo moral v bolnišnico? Ko je pri sedmih letih dobil prvi astmatični napad, je bil enkrat na teden hospitaliziran na pediatrični kliniki in razen čaja in keksov ni jedel nobene hrane. Odpustili so ga s pripombo, da težko prenaša hospitalizacijo!?!! Eni od medicinskih sester se je zasmilil in mu je prinesla posebej zanj narejene palačinke, napolnjene s sadjem, da bi bile boljše. On bi jedel suhe ali s čokolado, zato se jih ni niti pritaknil. Ne vem, ali imate otroke, toda za mamo je njen otrok - in njegove težave - vedno, vse življenje strašna skrb in bolečina.

Ali mi lahko pomagate razumeti tega mojega "otroka"? Strah me je pomisliti, kaj ga čaka v življenju. Njegova žena se ne vznemirja. Za razumevanje in pomoč se vam iz srca zahvaljujem! Mama Mara iz Ljubljane