Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Nisem dovolj dobra


Vprašanje:

Sprememba v srcu Spoštovana ga Sanja! Če dobro pomislim, z mano že vse življenje nekaj ni v redu. Pravzaprav ne vem točno, kaj mi manjka, toda neki notranji glas mi nenehno prišepetava: "Nisi dovolj dobra. Nikoli ne boš takšna kot drugi." Naj sem se še tako trudila, nikoli mi ni zares uspelo. Te negativne občutke v sebi sem nenehno kompenzirala s tem, da sem bila vzorna učenka - odličnjakinja in pozneje študentka s štipendijo za nadarjene. Samo če sem bila "boljša" kot drugi, sem jim nekako upala pogledati v oči. Vso življenjsko energijo sem vlagala v študij. Rezultati so bili očitni, ampak zaradi tega mi je za življenje ostalo le malo časa. Šola je bila moj edini adut, pa še tega si je mama nesramno prisvojila. Ko so se pojavile težave in v šoli nisem mogla več blesteti, seveda nisem imela ničesar več, s čimer bi opravičila svoj obstoj. To je bilo pred petimi leti.

Takrat so se pojavili moji strahovi. Neki splošni strah, ko ne vem, česa se pravzaprav bojim, in najhujši, čisto konkreten strah - strah pred ljudmi. Začela sem se bati ljudi in se jim izogibati. Okrnila oziroma pretrgala sem skoraj vse stike in se zaprla vase. Osamila sem se na vseh področjih. Iskala sem pomoč. Dve leti sem obiskovala terapevtsko skupino, dve leti sem hodila k individualni terapiji. Vpisala sem se na jogo, hodila na avtogeni trening, k aerobiki, na ples ... Zaradi nosečnosti in poroda sem dejavnosti opustila. Porodniški dopust je bila prava nočna mora. Večino časa sem preživela sama z otrokom. Poleg tega moji strahovi, panika. Nisem se imela s kom pogovoriti. Prebirala sem knjige o duhovnosti in sanjarila. Ustvarila sem si namišljen svet, v katerem sva bila jaz in otrok in kjer nama je bilo "božansko lepo".

Potem sem se pridružila pevskemu zboru. Tako kot nekoč ... Tam sem srečala kolegico, ki mi je povedala za vašo knjigo Peklenska gugalnica. Nisem več verjela v čudeže. Vseeno sem šla v knjižnico. Čeprav sem si rekla da "takšnih" knjig ne bom več brala. Ampak knjigo sem kar "požirala". Za branje sem izkoristila vsako prosto minuto - na poti v službo, med odmorom za malico, zvečer, ko je moja deklica zaspala. Kakšno olajšanje sem začutila! Prvič po vseh teh letih! Nekdo me razume! Nekdo ve, kako se počutim! Moja bolezen ima ime! Ni neozdravljiva!

Kako sem bila vesela, ko sem prebrala, da obstaja celo program: tek, telovadba, branje. Začela sem teči. Pomaga! Zdaj vem, da bi se rada spremenila. Da sem pripravljena narediti vse, samo da uničim to bolečino, da prekinem to životarjenje. Rada bi se družila z ljudmi, rada bi pregnala neumni strah, ki mi ne da dihati. Rada bi povabila ljudi k nam domov. Preselili smo se. Rada bi jim z veseljem pokazala naš novi dom. Če kdo slučajno zaide k nam, kar otrpnem od strahu. Ne morem več misliti, srce mi razbija, diham plitvo, dlani se mi znojijo, pripravljena sem na beg. Prava muka! Mislim, da sem odgovorna za počutje vseh ljudi (zlasti prijateljev in sorodnikov), da moram poskrbeti, da se bodo dobro počutili.

Tako kot sem vedno skrbela za mamino počutje. Vse sem naredila, da je le bila dobre volje. Ni bilo pomembno, kako sem se počutila jaz; če je bila ona dobre volje, sem vedela, da se tudi meni "dobro piše". Takrat je bilo lepo. Mirno. Zato sem se tako trudila v šoli: da bi bila ona zadovoljna. Njej je bilo pomembno, da sem imela odlično spričevalo, saj se je potem lahko ponašala pred sorodniki. Tako zelo sem se trudila, da sem kar pozabila živeti. Samo da so bile ocene dobre in da je bila mama zadovoljna. Vse drugo ni bilo pomembno!
Lepo vas pozdravljam in se iskreno veselim vašega odgovora! Petra

Odgovor:

Draga Petra,

hvala za pismo in spodbudne besede. Objavljam ga v celoti, ker ste dobro opisali, kako nastane odvisnost od odnosov in kako se počuti človek v tej koži. Všeč mi je, da ste napisali, kako vam je odleglo, ko so vaše težave dobile ime in ste izvedeli, da gre za bolezen, in ne za to, da vi niste dovolj dobri. Uradna medicinska doktrina namreč bolezni "odvisnost od odnosov" še ne priznava kot posebne bolezni. Ljudje s temi težavami zaman iščejo pomoč ali pa medicina zdravi samo njihove simptome, ne da bi prepoznala, da gre v globini za odvisnost. Tako lahko strah ali depresijo, ki je del vaše bolezni, zdravijo kot motnjo čustvovanja, pri čemer se marsikaj izgubi. Tudi sama se spominjam, kako mi je odleglo, ko so moje težave končno dobile ime in ko so mi ponudili program, ki naj bi rešil moje težave, če ga bom pridno izpolnjevala.

Takšna obljuba je pisana na kožo "pridnim punčkam", kot sem bila jaz, kot ste se opisali vi in kakršnih je večina žensk, odvisnih od odnosov. Preveč pridne punčke, ki se povsem izgubijo, ko pred njimi ni več po šolsko strukturiranega časa, ampak življenje v vsej svoji kompleksnosti. Gre za to, da odvisni od odnosov izgubijo stik s tistim delom sebe, iz katerega čutijo, da so dobri ljudje. Odlično ste opisali, kako pod vplivom vzgoje in v imenu pogojne ljubezni pride do tega. Ko presahne ta vir, v človeku nastane neutolažljiva želja po ljubezni in potrjevanju drugih ljudi. Drugi ljudje postanejo vir nečesa življenjsko pomembnega in nenadomestljivega; odvisnik pomendra samega sebe in zataji svoje življenjske interese, samo da bi si zagotovil vir "ljubezni", ki bo vedno pri roki. V sebi čuti: "Jaz sem dobra, če ... Če bi shujšala za deset kilogramov, če dosežem ta akademski naziv, če ujamem tega moškega ..." Tečejo za tem vozom, ki se jim vedno znova odmika, čeprav se ves čas dozdeva, kot da je čisto blizu.

Ozdraveti pomeni, da pogojno stališče spremeniš v zdravo stališče: "Jaz sem dobra in drugi so dobri, svet je varen prostor." Seveda tega ljudem ne moreš dopovedati neposredno, ker so ta stališča tako osnovna, da jih branijo za vsako ceno. Delo po programu pomaga, kot ste ugotovili, ker sistematično ponuja pozitivne izkušnje in pomaga zmanjšati stres, ki ga človek doživlja, ko opušča - čeprav napačna - obrambna stališča. Všeč mi je, da ste sami naredili vse, kar ste zmogli, preden ste prosili za pomoč. To pomeni, da ste pripravljeni resno delati, ne pa se samo pritoževati.

Pa veliko sreče.

 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.