Odgovor:

Spoštovana gospa Nadja,
Duševna dogajanja, kakršna ste opisali in jih povezali z verjetnim sprožilnim dogodkom, pogosto nastopijo kot odziv na hujše in realno ogrožajoče stresne dogodke. Če težave nimajo še drugih, manj očitnih, a zato toliko bolj trdovratnih vzrokov, brez zdravljenja navadno izzvenijo v nekaj tednih. Ker so simptomi nadvse neprijetni in ker včasih, čeprav poredko, lahko preidejo tudi v trajnejšo motnjo, ne bo odveč nekaj pojasnil o tem, kaj se utegne dogajati v duševnosti osebe, ki je doživela tak ali podoben travmatični dogodek.Vse, kar se nam pripeti v življenju, in to velja tudi za neprijetnosti in stresne dogodke, doživljamo v skladu s svojo specifično osebnostjo in v povezavi z minulimi izkušnjami, na naše doživljanje pa vpliva tudi dogodek in okoliščine, v katerih se je pripetil. Doživljanje je torej vedno individualno; različni ljudje bi enak dogodek doživeli vsak po svoje. Nekaj splošnih zakonitosti in s tem tudi podobnosti v duševnem dogajanju ob travmatičnih dogodkih, ki mi ob pomanjkanju konkretnejših informacij dovoljujejo vsaj posplošen odgovor, pa vendarle obstaja.

Intenzivno čustvo strahu, ki ga na telesni ravni spremljajo značilna fiziološka dogajanja, v vašem primeru pa je bilo verjetno zavestno najmočnejše doživeto čustvo, navadno v človeku omaja občutek varnosti ter obenem prebudi in se v nezavednem poveže še s tistimi odrinjenimi strahovi, fantazijami in agresivnimi mislimi, ki smo jih do travmatičnega dogodka uspešno "pozabili" oziroma potlačili v nezavedno in nam zato predtem niso povzročali duševnih težav. Ob začasni izgubi občutja varnosti, ki praviloma nastane po takem dogodku, utegnemo postati ranljivejši tudi za stvari, ki nas predtem niso ogrožale. Čeprav ste menili, da ste dogodek razumsko že predelali, nočne more kažejo, da proces čustvene predelave in za zdaj še ne dovolj uspešnega potlačitve strah vzbujajočih spominov, še vedno poteka. Občutje žalosti in depresivno razpoloženje sta verjetno nezaveden odziv na soočanje z lastno ranljivostjo, odziv na realno možnost, a tudi na nezavedne in skrite strahove pred smrtjo ali pa tudi reakcija na misel o možni izgubi kakih drugih oseb. Psihična predelava, ki brez našega zavestnega prizadevanja poteka ob pomoči aktiviranja obrambnih mehanizmov, ne pomeni, da bomo zato dogodek v celoti pozabili, poskrbi pa, da spomin nanj ni več tako ogrožajoč in da ga ne spremljajo več moteči simptomi ...

Da spomin na travmatični dogodek pozneje ne bo izzval prav nikakršne bojazni ali vsaj nelagodja, ni realno pričakovati. Nekakšna povečana občutljivost utegne ostati, vendar ne bo več nenehno navzoče bojazni, ki bi človeka ovirala v življenju ali ga odvračala od določenih, z doživeto travmo asociativno povezanih dejavnosti. Kot sem že omenil, zdravljenje navadno ni potrebno. Izjema je situacija, ko človek zaradi zelo mučnih simptomov po določenem času ne zmore zadovoljivo opravljati delovnih in drugih obveznosti. V takšnem primeru bi svetoval obisk pri psihiatru, ki bo morda presodil, da bi bilo koristno za krajši čas s pomočjo zdravil vnovič vzpostaviti in ohranjati začasno omajano duševno ravnovesje. Psihoterapevtsko zdravljenje je potrebno samo, če simptomi ne izzvenijo tudi po nekaj mesecih. Takrat domnevamo, da so v nastanek motnje v pomembni meri vključeni in jo vzdržujejo dejavniki, ki niso povezani zgolj s travmo, marveč predstavljajo dotlej latentne nevrotične mehanizme, ki jih je tak dogodek aktiviral in priklical na površje.