Odgovor:

Najpomembnejše je, da se s hčerko pogovarjate iskreno. Če ste jezni nanjo, če tako čutite, ji tudi povejte. Seveda je to zelo težko, kajti otrok, ki kljub izobilju pred tvojimi očmi umira od lakote, te naravnost provocira. Najraje bi se zadrl nanj in ga stresel, naj se vendar ne igra z življenjem, naj te ne straši več. Na drugi strani čutiš, da moraš z njim ravnati previdno, kot s krhko vazo, ki se lahko pri neprevidnem ravnanju razbije. In potem potlačiš jezo, ki pa se nabira kot voda za jezom, dokler ne pride do tiste zadnje kaplje, ko se vse zlije čez rob. Nato izbruhneš, napadeš in raniš veliko bolj, kot si hotel; nikakor se ne moreš ustaviti. Sledijo občutki krivde, ko se počutiš manj kot nič in najraje ne bi čutil ničesar, ker te boli vse, prav vse.Potlačitev je najslabši način za ravnanje z negativnimi čustvi. Nikoli ne reši nobenega problema, marveč jih samo skrije, v globini duševnosti pa se nenadzorovano kopičijo. In vendar so nas tako dolgo učili, da "deklice niso jezne" in da "fantje ne jokajo", da se v stiski ne moremo domisliti ničesar, kar bi lahko naredili. Kot noj zarinemo glavo v pesek in se pretvarjamo, da nas ne vidijo, Seveda vaša hči ve, da ste jezni, in če to poskušate "olepšati", bo poskus razumela kot neiskrenost in vam ne bo prav nič hvaležna za trud.

V družinah, kjer se družinski član vede zasvojeno, se nabere kup "prepovedanih" tem, tako da na koncu nič ni več tako, kot se zdi. Mati v sebi pestuje jezo in občutek krivde, hčerka strah in občutek premoči nad mamo, oče samo gleda, kako bi pobegnil, sestra je besna in razmišlja, da bi bilo najbolje zboleti, da bi opazili še njo in ji posvetili nekaj pozornosti. Pogovarjajo pa se o tem, kaj bodo jedli (in zakaj ne) in kam bodo šli. Mar ne bi bilo bolje pogledati hčerki v oči, počakati na trenutek, ko se bo malce odprla in povedati po pravici: "Veš, jezna sem nate, ker se vedeš tako nerazumno. Strah me je zate. Počutim se krivo, ker ne znam ravnati s tabo. Predvsem pa, rada te imam in boli me, ker ti tega ne znam povedati tako, da bi seglo do tebe. Prosim, pomagaj mi! Nemočna sem. To je preveč zame. Mar ni grozno, da moram pisati neznanki v revijo, da mi pojasni, kaj se ti plete po glavi, če vendar že dvajset let živiva skupaj? Kdaj sva se zgrešili? Kako naj pridem do tebe? Niso pomembne kalorije, telesni videz, ugled družine, pomembna si ti kot bitje, pomembni sva ti in jaz, človeka, ki si poskušata povedati, da neizrečena ljubezen boli in duši, a ne znava najti načina, kako bi to uredili ..."

Anoreksija je - podobno kot gladovna stavka - bolezen, ki "kriči od komunikacije", izjava, da ne morem več, da se tako ne grem več in da zahtevam, da se nekaj spremeni. Tako kot je učinek gladovne stavke preračunan na občinstvo, je tudi pri anoreksiji okolica, zlasti primarna družina, tista, ki ji takšno vedenje govori o skrajni stiski. Morda niti ne gre izključno za otrokovo stisko, ampak se določeni družinski člani včasih vedejo kot "grešni kozli" in nase prevzamejo vse potlačene grehe, ki jih drugi družinski člani ne upajo razrešiti. Vse to je tako boleče, da se vsi počutijo krive, s tem pa se ne vedejo več iskreno, ampak poskušajo uganiti, kako bi se morali vesti, da bi bolezen minila. Ne obstaja pravilno in napačno vedenje. Obstaja samo iskreno vedenje, ki pomeni ljubezen, in laž, ki pomeni vse drugo. To ne pomeni, da morate hčer udariti, če ste jezni nanjo, ampak izraziti jezo z besedami in s telesno dejavnostjo sprostiti energijo jeze.Težko mi je napisati, poiščite si psihoterapevta, saj dobro vem, da nismo v Ameriki, kjer bi bile takšne ordinacije na vsakem vogalu. Pri nas je res težko najti dobrega in dostopnega psihoterapevta, še težje je ostati v zdravljenju, saj je psihoterapija dolgotrajen, boleč in tudi drag proces. In vendar je to edini način, da krizo, ki jo je sprožila hčerina bolezen, rešite varno in se pri tem naučite boljšega sporazumevanja, kot ste ga zmožni zdaj. V mislih imam družinsko psihoterapijo. Svetujem vam, da se obrnete na lečečega zdravnika, ki vam bo svetoval, na koga se obrnite. Zdraviti se morajo vsi družinski člani ali vsaj tisti, ki na to pristanejo.

Kolikor poznam dogajanje pri nas, nujno potrebujete sodelovanje v skupini za samopomoč, namenjeni staršem anoreksičnih otrok, v kateri bi se starši pogovarjali o procesih, ki jih v družini sproži otrokova bolezen. Morda nekaj podobnega, kot je organizirano za starše odvisnikov od drog. Osebno vodim dve skupini za zdravljenje nekemičnih odvisnosti, kamor spadata tudi anoreksija in odvisnost od odnosov, bolezen ki jo včasih zaznamo pri družinskih članih odvisnikov in bi jo utegnili imeti tudi vi - natanko ne morem vedeti, ker vaše pismo za kaj takega ni dovolj. Če je hčerino telesno zdravje ogroženo (če tehta manj kot 43 kilogramov) se nujno oglasita pri zdravniku, ki bo povedal, ali morda potrebuje bolnišnično zdravljenje.