Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Vprašanje:

Sprememba v srcu Še sama ne vem, kako naj začnem svojo življenjsko izpoved. Nikoli nisem niti pričakovala, da bom kdaj potrebovala zunanjo pomoč. Vedno in povsod sem se zanašala zgolj in samo nase. Pred tremi meseci sem prišla do točke, ki je preprosto ne morem preskočiti in zatlačiti v spomin kot še eno od svojih napak. Tako ne morem več životariti in čakati, da se moje življenje konča. Imam dva sinova, ki si zaslužita zdrave osnove za prihodnost, in tudi sama čutim potrebo po tem. Pa začnimo lepo po vrsti.

Stara sem trideset let, poročena sem šest let, pred tem sem dve leti hodila s sedanjim možem. Imam dva otroka, stara dve leti in šest mesecev. Rodila sem se v povprečni delavski družini. Starša sta se ločila, ko mi je bilo nekaj mesecev, zato se ne spominjam, da je oče sploh kdaj živel z nami. Imam leto dni starejšo sestro. Moja mami pravi, da je imela težko otroštvo; svoji materi je zamerila zaničevanje, nesprejemanje in pomanjkanje ljubezni. Sama imam s starimi starši drugačno izkušnjo. Mami je po očetovem odhodu začela piti. Mislim, da ni bilo dneva, ko ne bi bila pijana. Tega dejstva sem se začela zavedati pri osmih letih, ko mi je to omenila sestra. Spominjam se, da smo morali v drugem razredu pisno odgovarjati na vprašanja socialne delavke. Eno od vprašanj je bilo tudi, kako pogosto smo tepeni. Na predstavitvi rezultatov se spominjam, da sem edina napisala, da pogosto. S sestro sva bili s večkrat tepeni s kuhalnico, deležni sva bili tudi zaušnic in lasanja. Kako pogosto, se ne spomnim, niti ne vem, ali je to spremljalo verbalno nasilje kot da tega ne želim potegniti iz podzavesti. Vem le, da je bila mami vse sobote pijana in da sva morali s sestro dobesedno garati, čistiti po hiši, ribati tla. Niti slučajno naju ni smela zalotiti, da sediva, ker sva jih sicer takoj dobili. Nikoli ni bila zadovoljna z opravljenim delom. Vem, da je bilo tako le ob sobotah, do približno tretje ure popoldne, ko je v pijanosti odšla spat in sva ji morali prinesti posodo, da je bruhala. Potem sva bili prosti. Nikoli ni pila v javnosti. Grozno mi je, da se spominjam samo neprijetnih trenutkov in tega, da od nje nikoli nisem slišala, da me ima rada. Svoje otroštvo bi drugim opisala kot povprečno, pri sebi pa kot grozljivo.
V šoli sem bila dobra učenka; učila sem se brez težav in zlahka dokončala srednjo šolo. V tem času je mami popolnoma nehala piti. Ko sem bila v zadnjem letniku srednje šole, je sestra začela živeti s poročenim moškim iz naše vasi. Spomnim se, da je njegova žena večkrat prišla prosit, naj ne razbija družine. Ker ni zaleglo, jo je mami postavila na cesto in sestra je odšla živet k temu moškemu. Mami ni hotela slišati zanjo, zato sva se sestajali skrivaj. V tem času sem odšla v Ljubljano na študij teologije. Čez dve leti se je sestra skesana vrnila domov. Stara mama in mami sta se prepirali; mami je brez prestanka žalila in kregala staro mamo. V tretjem letniku študija sem spoznala sedanjega moža in se preselila k njemu. Moža bi lahko opisala kot "kulturnega" povprečnega moškega ne pije, ne kadi, ni deloholik, ima rad otroka in skrbi zanju. Približno leto dni po moji poroki je mami spet začela piti. Stara mama je kmalu po tem umrla. Nekaj mesecev po njeni smrti se je sestra poročila z nekaj let mlajšim moškim, zaradi otroka, ki je bil na poti. Jaz sem uspešno zaključevala študij, do konca sta mi manjkala le dva izpita in zagovor diplomske naloge. Predtem sem zanosila in nosečnost uporabila kot nekakšen izgovor, da mi ni bilo treba dokončati študija. Z možem sva še vedno živela pri njegovih starših zgoraj, kjer sva si uredila stanovanje. Spodaj so živeli njegovi starši ter sestra s partnerjem in dvema hčerama.

Že na poroki sem imela konflikt s taščo. Pred vsemi me je "ozmerjala", ker so me opolnoči ukradli. Takrat nisem upala reči ničesar. Kmalu po poroki se je svakinja z družino odselila iz hiše v podnajemniško stanovanje nekaj kilometrov stran. Bilo je grozno; tašča je jokala, njenega partnerja je razglašala za duševnega bolnika in rotila svakinjo, naj pride s hčerama nazaj. Čez čas so se spet začeli pogovarjati in zdaj tašča po šoli čuva njune otroke. Tudi svakinja ostane potem, ko pride iz službe, kar precej časa pri starših. Pred dvema letoma sem rodila svojega prvorojenca in po njegovem rojstvu zapadla v precejšnjo depresijo. Bila sem prepričana, da sem slaba mati, da ga nimam dovolj rada & s tem pa so se začele tudi težave: bila sem preveč doma ter pretirano navezana na taščo in svakinjo. Začela sem se obnašati, kot da sem poročena s taščo: vedno sem vse prilagodila njej, tudi če je bilo v našo škodo, le da sem ji ustregla. Vse sem ji povedala načrte za prihodnost, svoje skrbi, želje, pričakovanja, vse. Skupaj sva obdelovali celo mojega moža, ki pa mu to k sreči ni prišlo do živega. S svakinjo se nisva nikoli dobro razumeli, sva pa skupaj udrihali čez vse in vsakogar ona zato, da se je prikazovala kot najuspešnejšo, jaz zato, da sem ji ugajala. Obe sem uspešno kritizirala pred možem, primerjala moje in svakinjine otroke ter mu dajala vedeti, da sta najina otroka "super" v primerjavi z njenimi kot da ju moram narediti vredna njegove ljubezni. Potem je pred tremi meseci počilo. Tast nas je zbral skupaj in želel, da se zadeva razčisti. Vzrok za to je bil v tem, da sem želela kuhati sama, ker je svakinja nekomu rekla, da ne kuham, ker sem lena. Takrat se je name usul plaz očitkov. Svakinja in tašča sta vpili name. Primerjali sta, kako imam pospravljeno jaz in kako onidve, govorili, da sem lena, da imam same opravljive prijateljice, da sem šla domov pisat diplomo, ker sta me nečakinji motili, in da ne bom nikoli diplomirala. Priznam, da sem med kreganjem nekaj očitkov tudi vrnila in bi jih še več, če bi prišla do besede. Ko sva z možem videla, da je vse zaman, sva vstala, pobrala stvari in se odselila k meni domov. Moja mami nas je pričakala popolnoma pijana. Jaz sem bila globoko ranjena in sem še vedno. Nekaj tednov sem nenehno razmišljala o izrečenih besedah, jih premlevala ter obračala, in kar je najhuje verjela sem vsem taščinim in svakinjinim besedam o tem, kako slaba in problematična da sem.

Od takrat se ne morem več prisiliti, da bi šla k njim na obisk. Mož gre sam z otrokoma in še vedno posluša zgodbe o tem, kaj vsem sem storila pred leti in da je mož zatajil rod. Zdaj smo kupili parcelo in naročili hišo, v katero se bomo preselili oktobra. Do takrat moram diplomirati (predzadnji izpit sem opravila januarja) in si poiskati službo. Zaradi tega in predvsem zaradi sebe želim kar najbolje izkoristiti preostanek življenja, saj ne morem več životariti zaradi sebe in sinov, ki bi jima rada omogočila zdrave nastavke za življenje. Vzroke za vse slabo, kar se mi zgodi, namreč vedno iščem v sebi in nikoli v drugih. Tudi v vseh prejetih očitkih sem "našla" same resnice, čeprav razumsko vem, da so bile večinoma laži. A se mi zdi, da sem si vse zaslužila, ker preprosto ne verjamem, da bi me lahko kdo imel rad. Počutim se bedno, čeprav sem se že izkopala iz najhujšega. Rada bi poskusila na novo, zdi se mi, da si to dolgujem. Zato vas prosim za nasvet, morda samo za ustrezno literaturo ali kratek komentar. Morda tole zveni nespoštljivo, vendar res potrebujem vaš odziv na mojo zgodbo. Samo toliko, da vem, da je vredno. Prosim, ne svetujte mi, naj se pogovorim s taščo, ker ni človek za pogovor. Z jeznimi ljudmi ne gre razpravljati. Hvala in srečno!
Lea