Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Težave s hčerko


Vprašanje:

Pozdravljeni,

imam hčerko, ki je stara 22 let. Že kot majhna deklica je bila silno neubogljiva, kar je bilo posledica neenotne vzgoje in številnih konfliktov z bivšim možem, ki je bil tudi do nje zelo nesramen in ignorantski. V glavnem je zahteval le lepe ocene in uglajeno vedenje. Vse ostalo ga ni zanimalo. Pri njenih 15. letih sem se z njim razšla. Hči je začela takrat obiskovat srednjo šolo in je postala še bolj problematična. Začeli so se številni izostanki od pouka, neopravičene ure, opomini, ukori, klici iz šole, razgovori z razredničarko, svetovalno službo. Po dveh letih in pol se je prepisala iz zahtevne na mnogo lažjo srednjo šolo. Tam je nadaljevala vse enako kot prej, le da sem imela jaz precej več miru, saj so me poklicali iz šole le enkrat. Srednjo šolo je kljub vsem burkam in minimalnemu učenju solidno in pravočasno zaključila. Vpisala se je na fakulteto, kamor pa je šla na predavanja le za nekaj ur. Očeta njeno stanje ne zanima, dolgo ji je še nakazoval preživnino, čeprav je vedel, da ne študira. Psihoterapevtsko pomoč ima že 8 let. Tja sem jo odpeljala jaz, ko ji je bilo 14 let in jo z enoletno prekinitvijo redno obiskuje. Do mene in do sina trenutno ni nesramna, čeprav je v prejšnjih letih tudi to bila. Velikokrat sem ji že rekla, da si mora poiskat neko delo in mi začet plačevat stroške hrane in stanovanja. Za nekaj časa sem to celo dosegla. Potem mi je pa rekla, da se sedaj postavlja na noge, da ji naj dam še nekaj časa in naj ne zahtevam od nje samo denarja. Nekaj malega je začela tudi pomagat pri gospodinjskih opravilih, čeprav je na vse kar napravi treba zelo dolgo čakati. Tako teče življenje iz dneva v dan. Pogovarjati se z mano skoraj noče, posebno če želim kaj spregovoriti o njeni prihodnosti. Če pa se že, mi začne mnogo stvari očitati, kot na primer, zakaj sem sploh imela otroke, saj niti sebe nisem imela nikoli rada, zakaj nisem v mladosti rešila svojih problemov, da naj bom srečna, da je še takšna kot je, saj je bila oropana otroštva in, da se prenekateri ljudje ob takšnih problemih tudi zadrogirajo. Ona pa je pa tako močna, da se to ni zgodilo. Ne vem, ali to govori zaradi »žlehnobe« ali zaradi svoje nestabilne osebnosti. Jaz se res šele v zadnjih letih zavedam, da sem tudi sama imela travmatično otroštvo in da sem svoje odraslo življenje začela graditi na trhlih temeljih. Ko ji povem, da je že nekaj let minilo od njene mature, mi reče, da je tudi ona morala zelo dolgo čakati, da sem se jaz ločila, da se je pri nas kaj spremenilo in, da je nisem nikoli dovolj zaščitila pred očetom. Mojih sorodnikov ne mara, ker pravi, da smo vsi enaki, da smo bili zlorabljeni in znamo samo to počenjat naprej. Sem na koncu z živci, pogosto si pomagam s pomirjevali in občasno tudi z antidepresivi. Razmišljam, da ji z oktobrom, ko se začne novo študijsko leto, če se ne bo nič spremenilo, preprosto povem, da bo morala odslej za hrano poskrbeti sama. To je seveda za vsako mamo nekaj najtežjega. Vem, da bi ob tem hudo trpel tudi sin. Ali je to prava pot? Punca ima dve zdravi nogi in dve zdravi roki, pa še zelo bistra je. Bila sem že na mnogih svetovanjih, ampak nekega uporabnega odgovora nisem dobila. Tako, da resnično nad vsem obupujem. Zdi se mi, da sem naredila vse, kar je v moji moči. Ali mi morda lahko kaj svetujete vi? Za vsak odgovor vam bom zelo hvaležna.

Lep pozdrav.

Odgovor:

Spoštovani,

verjamem, da je težko, zlasti ker situacija traja že dlje časa in ker ne zaznate izboljšanja. In čeprav je spričo tega čutiti vašo nemoč, ste vedno znova dokazali, da ste močni in da zmorete.

Odnos, ki se je krhal skozi leta, se lahko še vedno izboljša, z aktivnim delom na njem in s sodelovanjem vseh udeleženih. Iz opisa je slišati z obeh strani številne očitke, zamere, nezadovoljstvo, nesrečnost. Preteklost – vaša osebna, hčerina in skupna v družini, ki ste jo ustvarili – je gotovo prispevala k temu, kako se počutite danes vendar pa ne more in ne sme biti izgovor ali opravičilo za to, da se danes ne razumeta bolje in da sta nesrečni. V primeru, da sta obe zainteresirani za to, da bi bilo danes drugače, potem je to že izhodišče za skupno svetovanje oz. psihoterapevtsko pomoč, kjer je bolečina izrečena in slišana, z ene in druge strani, na način, ki ob strokovni pomoči vodi v smer izboljšanja. Želim vam, da bi uspeli zgraditi lep odnos in doseči želene cilje.

Prijazen pozdrav.
izr. prof. dr.  Nevenka Podgornik

Aktiven

izr. prof. dr. Nevenka Podgornik

Depresija Partnerski odnosi in samsko življenje Vzgoja otrok

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal