Odgovor:

Znova in znova odgovarjam na podobna vprašanja, kot je vaše, domnevam, da gre za prisoten in pereč problem. Ne vem pa, če bo moj odgovor takšen, kot bi si ga vi želeli. Najprej nekaj kratkih stavkov o Medicu centru, v katerem sem zaposlena in kjer se ukvarjamo z zdravljenjem debelosti, ki je lahko posledica motnje hranjenja ali motnje prehranjevanja. V Medico centru zdravimo debelost kot psihosomatsko bolezen in pri bolniku znižamo telesno težo in odpravimo tudi vzroke, ki so do povečanega vnosa hrane in povečane teže kot posledice, pripeljali. Zdravljenje običajno traja tri leta, redko krajši čas, pogosto pa tudi dalj časa. Medico center nima koncesije Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da so storitve samoplačniške.

V Sloveniji debelosti odraslih ni moč zdraviti na stroške zdravstvenega zavarovanja. V nekaterih zdravstvenih domovih  izvajajo preventivne zdravstveno-vzgojne programe, ki jih imenujejo »šole hujšanja«, v njih pa paciente učijo predvsem zdravega prehranjevanja in aktivacije (primerne telesne aktivnosti). Ti programi so za paciente brezplačni, vendar ne gre za zdravljenje debelosti, ampak le za zdravstveno-vzgojni program v okviru zmanjševanja obolevnosti za  kroničnimi  boleznimi.

Napisali ste, da »nekateri zdravniki mislimo, da je debelost bolezen«. Popraviti vas moram: tega ne mislimo nekateri zdravniki, ampak je debelost uvrščena med bolezni, in to kronične presnovne bolezni, kamor jo je uvrstila Svetovna zdravstvena organizacija leta 1997. Odkar postaja v zadnjih dvajsetih letih debelost najbolj množična kronična bolezen odraslih in otrok v razvitem svetu, je namenjenih raziskovanju vzrokov in posledic te bolezni ogromno pozornosti.

V zadnjih letih zdravstveni delavci, ki se ukvarjamo z zdravljenjem te bolezni, vse bolj ugotavljamo, da gre za bolezen, ki ne prizadene le telesa, ampak so vzroki za nastanek v posameznikovi duševnosti. V naravi ni slučajnosti, ampak so dogajanja, ki smo jim priča, posledica neke posebne logike. Nanjo v veliki meri vpliva človeštvo samo z industrijskim razvojem, obdobji pomanjkanja in pretiranega izobilja hrane, pomanjkanjem zdravega gibanja, lepotnimi ideali, statusnimi simboli in napačnimi prepričanji. 

Debelost je nabolj tipičen kazalec duševnega stanja in duhovnega razvoja človeka 20. stoletja in njegovega (neprimernega) reševanja stisk. Je odgovor na neprepoznane ali neizpolnjene lastne potrebe posameznika, ki živi odtujen od svojih pristnih čustev.

Prav zato je zdravljenje debelosti kompleksno in težko. Zdravimo lahko le osveščenega in motiviranega pacienta, ki ima uvid nad svojo bolezensko motnjo, je pripravljen sprejeti pomoč, a tudi pripravljen za lastni prispevek v zdravljenju in za sprejetje soodgovornosti, ki ga tako zdravljenje zahteva. In ne nazadnje mora biti človek za takšno zdravljenje sposoben, ne le željan imeti »idealno težo«.

Sposoben mora biti za samospoznavanje, primerno količino samokritike in imeti mora možnost, da bo v okolju, v katerem živi in dela, sprejet drugačen, za druge morda manj ustrežljiv in prijazen (kar so debeli ljudje velikokrat), zase pa bolj zdrav, bolj zadovoljen in bolj samozavesten. In srečnejši. Kolikor več bo ozdravljenih debelosti, toliko manj bo »debela« naslednja generacija. Komur se zdi, da zanjo nismo odgovorni, skriva le glavo v pesek, slep za dejstvo, da je naš vzgled najučinkovitejši vzgojni »prijem«.