Odgovor:

Spoštovani!

Težave, ki jih opisujete pri vaši hčerki, so kar nekako alarmantne. Po vašem opisu sodeč je možno, da gre za značilen proces pri motnjah hranjenja, zagotovo pa tega seveda ni moćno reči brez osebnega stika. Mogoče je tudi, da je v ozadju depresija, seveda pa je to le na osnovi domneve, ne pa dejstva.

V prvi vrsti bi vam svetovala, da se pogovorite s svojo hčerko. Pomembno je, da ta pogovor poteka brez očitkov, moraliziranja ali vzbujanja krivde. Soočite jo z ugotovitvami (da veste, da ni jedla, ne pri babici, ne v šoli). Povejte ji, da opažate, da je postala drugačna, da vas zelo skrbi, da jo imate radi in kar koli se že dogaja z njo, se da pomagati, seveda le pod pogojem, če je pomoč pripravljena sprejeti.

Možno je, da bo vaša hčerka prvič, drugič in tudi tretjič zanikala kakršne koli težave, pomembno pa je, da vztrajate vedno znova pri vaših ugotovitvah in tem, da ste ji pripravljena stati ob strani. Naša izkušnja je, da slej ko prej vsak otrok oziroma mladostnik spregovori o svojih težavah, saj so le te pogosto v resnici 'klic na pomoč'.

Ko bo vaša hčerka spregovorila o sebi, pa vam svetujem, da ji vseeno predlagate pogovor pri strokovnjaku, ki bo ugotovil, kaj je v ozadju hčerkinega spremenjenega vedenja (motnja hranjenja, depresija, druge čustvene težave). 
Kakršna koli že je narava težav vaše hčerke, četudi gre za motnjo hranjenja, morate vedeti, da ste znake opazili zgodaj, kar je super, predvsem pa ne pozabite dejstva, da so kakršne koli težave že so, ozdravljive. V tej fazi je torej najpomembnejše, da vztrajate in ste čim bolj potrpežljivi.
 
Držim pesti!