Vprašanje:

Sprememba v srcu Prav zdaj berem vašo knjigo Sanje o rdečem oblaku, pravzaprav sem že pri koncu, in ob tem podoživljam, kako se je zapletlo v najinem odnosu. Pa me je prijelo, da vam napišem pismo. Vem, kaj bi bilo zame morda najbolje, a tega ne morem narediti, ker sem brez sredstev.

Rada bi vam napisala zgodbo od začetka. Pri 46 letih sem na novoletnem praznovanju srečala znanca. Poznala sem ga skoraj trideset let. Plesala sva in se veliko pogovarjala. Pritoževal se je, da po več kot dvajsetih letih zakona ne misli več živeti z ženo tako kot doslej, brez ljubezni. Niti spita ne skupaj, nikamor noče z njim, pomemben je samo še denar, pokvarjena je in ga izkorišča ter je pod vplivom svoje družine. Z njo je ostal samo zavoljo hčere, ki jo želi obvarovati pred vplivom ženine družine in usmerjati v prave vrednote. Skratka, ločil se bo. Tudi sama nisem bila v najboljšem stanju, čeprav sem imela prijatelja, s katerim pa se nisem veliko videvala. Tako sem privolila v sestanke s prijateljem iz mladosti, ker me še ni motilo, da je poročen; glavno je bilo, da mi je bil vse vikende in popoldneve na voljo. Čez nekaj časa je že prenočeval pri meni, domov se je vračal samo "na kontrolo", da se je preoblekel ter opral perilo zase in za petindvajsetletno hčer (!). To mu menda ni bilo težko, saj je, tako pravi, to počel za vso družino, tudi pospravljal ...

Vse bi bilo v redu, če se mi ne bi zdelo, da ločevanje poteka prepočasi. Deset mesecev sva bila skupaj, a mu ni uspelo, da bi z ženo sedel za mizo. Trdil je, da se izmika, da se noče pogovoriti, ker se ne želi izseliti iz hiše v elitni četrti. Silila sem ga in gnjavila, seveda zaradi svojih sebičnih namenov. Tako lepo je znal slikati, kako bo, ko bova živela v njegovi hiši, da sem komaj čakala. Medtem sem dvakrat srečala njegovo hčer, ki se je obnašala, kot da sem nevidna, on pa mi je prvič ni upal niti predstaviti. Razlagal je, da ima hči velike težave, ker se starša ločujeta, a tudi zato, ker ne bo več na prvem mestu, saj se je oče zaljubil v drugo. Toda to ni bila njegova prva izvenzakonska zveza in pri vseh je imel večje težave s hčerko kot z ženo. Ko je ločitev že tako napredovala, da sta bila z ženo okvirno dogovorjena, je hči demonstrativno zapustila topel dom v veliki hiši in se odselila v majhno najemniško stanovanje. Tudi sama je morala nekaj zaslužiti (še študira) in to mu je bilo všeč, češ, zdaj se bo osamosvojila, a ji je še naprej pomagal. Kadar je kaj potrebovala, je pozabila na zamero in spet manipulirala z njim, tako kot vedno. Tudi umazano perilo je še naprej dostavljala na dom in ga suhega odnesla. Oče je od same hvaležnosti spet "oslepel".

Morda se vam zdi, da zaradi jeze, razočaranja in celo sovraštva pretiravam, a žal ni tako; to se je izkazalo letos, ko je dokončno počilo. Leta 2000, po letu in pol najine zveze, se je ločil in vse uredil, ženi pa je kupil stanovanje z izposojenim denarjem (ki ga je priskrbela moja družina in ga še ni vrnil). Preselila sem se k njemu in čez čas prodala svoje stanovanje. Priznam, ne vem, kako sem razmišljala, toda zdelo se mi je samoumevno, da stanovanja ne potrebujem, saj imam vendar nov dom, svojega človeka. Bila sem srečna. Toda ni šlo brez prepirov in mojega teženja. Moj moški je bil sprva pripravljen dajati z veliko žlico, toda svojemu načinu življenja se ni bil pripravljen odpovedati. To pomeni športno-gostilniške aktivnosti: dvakrat na teden tenis, v soboto nogomet, en kvartopirski moški večer na teden in kako pivo ali dve za povrhu. Če bi ga vprašali, koliko se posveča partnerki, bi se mu zdelo, da dovolj; pravi, da bi tudi jaz lahko igrala tenis in hodila v hribe, a nimam interesa, torej mora vse to početi s prijatelji. Tako je znova revež, žena noče z njim in zgodovina se ponavlja. Največji problem je nastal, ko me je vprašal, ali bi imela kaj proti, če bi se hčerka preselila v najino hišo. Si lahko mislite, kaj sem pomislila? Skoraj bi me kap! Kaj naj naredim - če rečem ne, bo ogenj v strehi, če rečem da, ji mora biti jasno, da ne bo prišla v isti dom, ki ga je zapustila vsega razmetanega. Postavila sem dva pogoja: da vse spodnje prostore, ki jih uporablja, redno čisti in pospravlja, in da je bivanje omejeno na določen čas. Toda ob pogledu na svinjarijo ne morem ostati mirna. Seveda je moj partner računal s tem, da se bom privadila in potrpela vse hčerine muhe. Saj je mama vendar ni vzgajala, da bi se ukvarjala s takšnimi malenkostmi, kot sta čiščenje in pospravljanje. To je demokratična vzgoja, s tem se je nenehno hvalil. Otrokom ne smeš prepovedovati in jih omejevati, ampak jim pustiti, da se sami izoblikujejo in odkrijejo, za kaj so v življenju namenjeni. Da bodo delali, kar jih veseli, in s tem še dovolj zaslužili. Ko se je hči vselila, so bili pogoji čez noč pozabljeni. Seveda sem imela pripombe, a sem menila, naj ji to pove njen oče. Potem mi je vendarle prekipelo, ko je po pol dneva poležavala v postelji in ni kazalo, da namerava kaj pospraviti. Z mirnim tonom sem jo opozorila, da bi lahko po tako dolgem času naredila kaj koristnega, da je tako obljubila. Spravila se je nadme, me potiskala proti vratom in se drla, da v tej hiši nimam nobene pravice, da je to NJEN DOM, jaz pa sem se priselila iz čisto egoističnih nagibov. Oče je potegnil z njo. Na moj prispevek v vrednosti dvosobnega stanovanja sta oba pozabila, ker z mojim dragim, ki me ima tako rad in mi je neskončno hvaležen, da sem ga "rešila" žene, nisva ničesar uredila pri notarju. Seveda sem sama kriva, ker sem vedno popuščala in verjela vsemu, kar je govoril, češ, saj se mi ne more nič zgoditi, on se je odločil zame in srečno bova živela vse do konca.

Avgusta letos mi je bilo dovolj. Postavila sem ultimat: v najinem življenju ne bom več trpela hčerine nenehne navzočnosti in vmešavanja. Ne trpim glasnih obiskov, moteče glasbe, vonjev iz kuhinje, ki tudi v poznih urah segajo vse do najine spalnice. Partner je vse to odobraval, češ, saj so mladi, naj se zabavajo. Počasi spoznavam, da si je najin odnos predstavljal precej drugače kot jaz. Če karkoli zahtevam ali pričakujem, mi odgovori, da ga hočem komandirati. Če iz jeze, razočaranja ali nemoči kričim in mu oponašam, da tega ne sprejmem, sem agresivna, nasilna, primitivna. Zanj je prepir vsako pogovarjanje o njegovi hčeri, o dolgu, o skupnem življenju, ki ni v skladu z njegovimi predstavami in interesi, kajti on kot inteligenten, razgledan človek na visokem duhovnem nivoju, si lahko jemlje pravico, da odloča o vseh stvareh - citiram ga dobesedno. Kje pa sem jaz kot enakovreden in ljubeč partner, kje so moje pravice? Vse, kar mi je v teh mesecih povedal, je bilo: prilagodi se ali pojdi, denar boš dobila, ko ga bom zbral, in v tistem trenutku te nočem več videti tukaj.

Povejte mi, kaj sem naredila narobe. Sem preveč pričakovala? Je bila nestvarna moja želja, da s partnerjem živim v miru in brez njegove družine? Zame ni dovolj, če je in bo najpomembnejša oseba v njegovem življenju HČI, ki se ji ni treba prilagajati, ker sta si dovolj podobna, ker sta na enakem duhovnem nivoju, ker imata enake interese in ker jima je skupno še nekaj: oba sta egoista in egocentrika ter verjetno nimata pojma, kaj je to ljubezen, dajanje, pripadnost, prilagajanje, obzirnost, spoštovanje, zaupanje. Zame je najpomembnejše v življenju pogovarjanje, dogovarjanje in sklepanje kompromisov, z njim pa sem morala pogovore vedno dobesedno izsiliti. Čas za pogovor si najde samo za hčerko, njej "odpira oči", rešuje njene težave, če je treba, tudi opolnoči, ko je utrujen, ure in ure. Kakšna dvoličnost! Komu ne bi prekipelo? Kako naj se obvladam? Od jeze in razočaranja sem agresivna, kar je izraz nemoči, saj v teh trenutkih edino to občutim. Zavedam se, da ga ne bom spremenila, ker tega noče. Torej moram spremeniti sebe, vendar na takšno življenje - v troje - ne bom nikoli privolila, ker mi ni treba in ker imam tudi sama možnost izbire. Svetujte mi, kako naj ravnam in zase izvlečem (ne v materialnem smislu) največ, kar se da! Jana