Iskanje sebe

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

A- A A+

tiskaj

9. november 2009, 0:00

Išči po ključnih besedah

nadzor , čustva , življenje , zdravnik odgovarja , ljubezen , moški , samopodoba , identiteta , iskanje jaza , odnosi , hrepenenje , samozavedanje

Povezano

Vprašanje:

Tečaj čudežev Tole pismo pišem v stanju, ko je v meni vse temno, ko sem namenoma temna, ko drezam v rane, da bi se izlil gnoj, kot bi tiščala prst v usta, da izbruham temo. Da izbruham to, da se ne maram. Kaj vse sem v svojem tri desetletja dolgem življenju že poskušala, da bi postala vredna ljubezni. Ta hip sem utrujena od prizadevanj. Utrujena od pozornosti, od nadzorovanja, od zdrave hrane, od prijaznosti, od jutranjega teka, od nerednega vračanja k "Tečaju čudežev", od prav tako neredne molitve, od občasnega pisanja življenjepisa, od branja knjig, od ... Zdi se, da nič nima pravega smisla. Zdi se, da ne znam živeti resničnega življenja. Je res mogoče spoznati odgovor na vprašanje: "Kdo sem, kam sem klicana? "Kot da ne bi nikoli izkusila, da Bog je in da je Ljubezen.Tako (ne) živim.

Staram se, v ogledalu gledam utrujajoč, utrujen izraz na obrazu. In ga ne maram. Hočem nazaj tisto dekle, ki žari in je lepo. Tudi takšna sem bila! Takšna sem navduševala druge in sebe. In sem okušala nekaj toplega. Hočem jo nazaj, tudi zato, ker danes verjamem, da sem bila lepa, takrat pa nisem. Življenje polzi mimo, jaz pa čepim v sebi, odmaknjena. Čakajoč na trenutek, ko bom popolna, neranljiva in vredna velikih reči.

Pa sem izkusila že toliko dragocenega v življenju. Odličnjakinja, polna talentov, osvajajoča. A kot bi ves čas nad menoj nekaj viselo: ne zaslužiš, nisi vredna, vzeto ti bo ... In desetinam zlomljenih src navkljub nisem zgradila niti enega normalnega, globokega, ljubečega odnosa z moškim. Zaljubljali so se v sončno podobo, kakršno sem ponujala, in sem bežala in se skrivala, kadar nisem bila takšna. Ne, nisem se opekla, nisem izbrala napačnega moškega, nezdravega moškega. Sploh nisem poskusila. Da se ne bi opekla, napačno izbrala. Pa tako si želim. Izšla sem sebi tuja. Rada bi bila resnična. Bolj kot vse drugo! Pa ne vem, kako. Ne vem, kaj je res. Vsaj zdi se, da ne ...Ko bi vedeli, Sanja, kako hlastajoče prebiram vse vaše in druge knjige, da bi našla odgovore na moja vprašanja: Kako ljubiti - sebe in druge? Kaj je tisto, kar naredi človeka resničnega? Od besede do besede. Z odgovori, ki jih dobivam v sebi, od Njega, ne znam prav. Niso instant, nič hitrega ne ponujajo. Da bi me zares preoblikovali, zahtevajo potrpežljivost in vztrajnost - in vero. Tega pa mi manjka. Kot mi manjka zaupanja, da je preoblikovanje sploh možno. Da je možna osvoboditev tudi mene.

Ne vem, zakaj sem tole sploh pisala. Morda preprosto, da me slišite, ker ste ena od redkih, ki jim globoko v sebi verjamem. Pa zato, da se slišim sama. Pa zato, da dobim recept, za katerega vem, da ga ni. Pa zato, da mi nekdo reče: vsemu navkljub si normalna. Lahko mi reče tudi: dobra si, pa ne bom znala verjeti. Je mogoče, da kdaj bom?
Anka

Odgovor:

Naj odgovorim z besedami tudi meni tako ljubega "Tečaja čudežev", v katerem sama najdem navdih in uteho, ki jo želim tudi vam: "Spanje pozabe je samo nepripravljenost, da bi se spomnil Njegovega odpuščanja in Njegove ljubezni!"

Manjka vam vztrajnosti, potrpežljivosti in vere. Vase, v ljudi, v moške še posebno, v Višjo silo. Sedite v svoji votlini, s težko masko pred obrazom, kažete svetu lep obraz ter pred njim skrivate svoje gnojne rane in čakate, čakate. Na pravi trenutek, ki bo prišel, ko boste navzven popolni. Na pravega moškega, ki bo videl skozi svinčeno masko in gnoj, prav do sončnega jedra, za katero ste že pozabili, kje je, in bi vas moral nekdo do tja pripeljati za roko. Na Njega, ki bo odgnal vaše dvome, tako da se vam bo pokazal in vam po možnosti dal konkreten recept, kako postati resnična. In dokler se to ne zgodi, lepo prosim, pustite me pri miru s tem svetom, ki mi ne ustreza!
Naj vam odgovorim s pravljico, saj nezavedno bolj razume pravljice kot pa racionalno logiko. Ostržek je bil lesena lutka, ki si je zaželela postati resničen otrok. Zveni znano? Imel je ljubečega očeta, vendar ni ubogal njegovih nasvetov. Imel je tisoč priložnosti, da bi izbral pravilno vedenje, a je vedno zašel. Ubil je Murna, svojo Vest (Notranji glas), a se je ta vendarle vedno znova pojavil. Zapletal se je v različne težave, v katerih je zbolel, postal osliček, izgubil ves denar, celo umrl je, in vendar je vedno znova dobil naslednjo priložnost. Šele takrat, ko je spoznal, kako rad ima svojega očeta, je dobra vila naredila čarovnijo in postal je pravi deček. Med tem tavanjem po svetu se je naučil poštenosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in predvsem ljubezni. Učil se je zaradi bolečine, ki je bila posledica njegovih napačnih odločitev. Bolečina je kažipot, ki nam pove, v katero smer ne smemo. Ljubezen pa nas naredi resnične.

Ne čakajte na pravega moškega, ker taki ne hodijo po svetu. Pravi moški postane čisto navadni moški, ki ga brez fige v žepu sprejmete v svoje srce in mu dovolite, da za vas postane resničen. Da vidite njegovo pravo jedro in ne podobe, ki ste jo zanj izbrali v svojem scenariju - pa naj je še tako lepa! Pri tem vas še najbolj ovira prav svinčena maska. Le zakaj naj bi človek nenehno prenašal to težo, če ne bi bil prepričan, da je z njim v temelju nekaj tako narobe, da se mora za vsako ceno pretvarjati, da je boljši. Že zdaj ste popolni, neranljivi in vredni velikih reči. Ampak tega ne čutite in tudi ne dopustite nikomur, da bi vas v to prepričal. Ta prekleti dvom.

Enkrat davno, dlje kot seže spomin, se vam je zgodilo nekaj bolečega, in odločili ste se, da nikoli več ne boste pokazali ranljivosti, saj to preveč boli. Odtod maska. In odtod bolečina, gnoj, prisila, da izbruhate temo. Manjka vam izkušnja, ki jo imam jaz, čeprav sem do nje prišla stežka in prek podobnih dvomov. Vse to, kar ste mi napisali v pismu, bi morali povedati živemu človeku, ki bi sedel nasproti vas in vam gledal v oči. Dovoliti solzam, da odtečejo, dopustiti maski "Močne ženske", da se stopi in vas ne ščiti več. Bogu v sebi naglas zavpiti: "Jaz ne morem več tako! Prosim, pomagaj!" In mu reči: "Vseeno mi je, če me potem ne boš maral, če se ti bom zdela čudna, nenormalna! Me prav briga! Biti moram to, kar sem!" In potem izkusiti dolg trenutek tišine, ko se čas ustavi in se med dva človeka, ki si nikoli več ne bosta povsem tuja, naseli nekaj toplega, mehkega, ljubečega.

Draga Anka, hvala za zaupanje! Dolgo sem razmišljala o vašem pismu. Srečevanje z ljudmi, kot ste vi, mi veliko pomeni, da vem, da to, kar pišem in osebno iščem, ni zaman in ne samo zame. Če bi resnično bolj kot vse drugo radi postali resnični, vas povabim. Najdite me, skupaj bomo opravili nekaj najtežjih korakov.