...ki naju bo obdržalo skupaj?! Namreč tako kot sva si različna, tako sva si tudi na nek način podobna in naju vleče skupaj :)
S skupnim otrokom sva itak povezana za celo življenje, zanima me pa, kaj naj še bolj skrbno negujeva, da se bova tudi postarala skupaj :)
Jaz sem rojena 08.11.1975, partner pa 15.03.1975

Hvala in lep dan!

Tudi jaz sem imela pri 35-ih podobno dilemo. Najbolj me je motilo, ker moža cele dneve ni bilo iz službe in sem mu to tudi povedala. S prihodom otroka na svet, so se začeli zapleti. Nezavedno sem začela zanemarjati moža. Še danes ne vem kaj me je takrat pičilo, da sem do moža spremenila odnos. Postala sem hladna in brezkompromisna ženska. Zatem me je zanimal le še otrok in lastni strarši, ki so pomagali pri vzgoji otroka. Pred samo nosečnostjo sva bila kot rit in hlače, srečna in zadovoljna. Predvsem pa sva se zelo dobro dopolnjevala. Mož je sprva mislil, da so moje težave posledica nosečnosti. Predlagal mi je obisk zdravnika ter pogovor s psihologom. ... in vse to sem dala čez. Sčasoma sva se začela odtujevati. Stalno sem imela pred očmi slabe izkušnje z "osebki" pred njim in se zavedala, da bom z ločitvijo novega težko našla.
... kaj je tisto, kar naju še danes drži skupaj. Začela sva z odprtimi pogovori o spremebah v odnosu, ki so trajali dolgo v noč. Niso veliko prinesli, so pa bili dobro dopolnilo za več razumevanja pri uresničevanju najinih individualnih interesov. Do partnerja pokažite več razumevanja za uresničevanje nekaterih njegovih želja in ciljev. Predvsem vidim, da v odnosu sodobne ženske in moškega z leti začne primanjkovati pristnega izkazovanja čustev in ljubezni. Moški so večni otroci, ki pač rabijo več ženskega posluha in topline. V kolikor ga ne boste zapostavljali in vas ima partner rad in se seveda v vaši bližini počuti zaželjenega ter ne bo prikrajšan pri udejanjanju svojih interesov, potreb in želja, se vam ni treba bati. Negujta in vzdržujta predvsem tisto, kar sta rada počela že v preteklosti. Ne dopustite, da bo otrok ovira pri uresničevanju vajinih skupnih ciljev. Srečno!

Pomembno je da v prvi meri postaviš partnerja za sebi enakega in če imaš ti neke želje, ki misliš da bi se morale uresničiti, enako velja za partnerja.

Kako torej neguješ odnos? Pogovor o tem bi vsekakor moral potekati med akterjema le tega. Misli in občutke je samo še slabše premlevati v sebi, ker si ponavadi iz tega lahko naredimo znanstveno fantastiko, je pa zelo preprosto.

Poudarek naj bi torej bil na izražanju in spoznavanju partnerja, ter njegovih in svojih želja, pri tem izločiti egoizem, posesivnost... kar pa je zelo težko, po drugi strani pa tudi enostavno, sprejemanje, si kar si in če to nekdo sprejme brez da bi želel popraviti, naj bi bilo prav da se to tudi v tolikšni meri podari nazaj.

mamica je napisala:
"Moški so večni otroci, ki pač rabijo več ženskega posluha in topline. V kolikor ga ne boste zapostavljali in vas ima partner rad in se seveda v vaši bližini počuti zaželjenega ter ne bo prikrajšan pri udejanjanju svojih interesov, potreb in želja, se vam ni treba bati."

Vsekakor smo tudi ženske otroci, in enako velja tudi za nas, pomembno pa je da te ne zapostavlja tudi partner in da se sama počutiš zaželjeno iz njegove strani, da sama nisi prikrajšana,... torej njemu se pa ni potrebno bati?

Še vedno je potrebno ne pozabiti nase (ne kot egoizem) temveč predvsem iz pravice da tudi ti spoznaš da si ti sam svoje sreče kovač.

V kolikor to ni mogoče, je potrebno biti realen do samega sebe in stvari ne zavlačevati, ter jih čimprej rešiti. Če je tudi to nemogoče, so vedno in povsod alternative. Bolje en teden žalosti, da potem lahko začneš znova, kot pa celo življenje tlačanstva in strahu,... ki ponavadi pripelje kam?