Mene pa zanima vaše mnenje na temo varanja. Opažam namreč, da vedno več ljudi vara svojega partnerja. In kar me še najbolj čudi je sledeče... bolj kot imajo posamezniki urejen odnos, navzven vse štima med partnerjema, možem in ženo, bolj se varata. Glede na to, da sem ženska, dobivam kar precej ponudb s strani fantov. Vendar zelo hitro ti da vedeti, da ne išče resne zveze, da ne misli nikoli zapustiti svoje žene, punce, ampak vseeno pa bi mu bilo zanimivo se kdaj dobiti še s teboj. In to brez karšnegakoli občutka krivde. Pač predlog, če ti je všeč ok, če ne, pa tudi ok, smo prijatelji naprej. In poznam tudi en kup punc, kolegic, ki varajo svoje fante. Ne iščejo nič resnega, dobivajo se tako, malo rekreacijsko, za popestritev svojega vsakdanjega življenja. In kot rečeno, bolj kot zveza štima, več je varanja. In se sprašujem: je to tisto, kamor pripelje resna zveza, poroka, otroci...? Je zakonski harem tako težak, da ga morata nositi dva, včasih celo trije? In še: mlajši kot so pari, več je sproščenosti v odnosu, tj. varanja. Gredo danes odnosi v to smer?

Tudi sama se sprašujem podobno...kam gredo danes odnosi?! Verjamem namreč, da je odnos lahko kakovosten le, če se par medsebojno spoštuje. To pomeni na vseh nivojih odnosa. Menim, da odnosi, kjer imata "resna" partnerja še druge za seks vodi v totalno zmedo in kaos in temu ne bi rekla sproščen odnos temveč zelo nezdrav odnos, ker oba potrebujeta pomoč. Vsekakor s tem ne mislim nič slabega, vendar tako je. Gre pravzaprav za čustvene rane iz otroštva in na drugi strani izredo močan vpliv medijev.

Zakaj je tega največ ravno pri NA VIDEZ "najpopolnejših" parih? Mislim, da zato ker se SAMI skrivajo pred bolečo resnico, da nekaj ni ok. Pri takšnih odnosih je velikokrat treba pogledati precej za nazaj: zakaj je do tega prišlo, kje je vzork...mnogi tega niso pripravljeni narediti, zato vse skupaj rajši pometejo pod preprogo, sramoto pa je seveda treba skriti, saj "kaj bodo pa drugi rekli?!". Vendar ponovno, to je dejansko skrivanje pred globjo resnico, maskiranje, ki pelje v še globjo bolečino in odtujenost od samega sebe, posledično od partnerja...Mislim, da je glavna težava nezmožnost izražanja in izkazovanja najglobjih in iskrenih čustev...začaran krog.

No, tukaj bi lahko govorila še in še...

Ta tema je vedno zelo zanimiva. Tudi za mene v tem trenutku, ko se to dejansko dogaja. Pred nekaj meseci sem izvedela, da me partner vara. Kakšni so ti občutku, vam ne morem z besedami povedati. Vsekakor pa niso prijetni. In če se ti to zgodi čisto nepričakovano, ko misliš, da prestajaš samo majhno krizo, je udarec toliko hujši. Partner mi še danes zatrjuje, da med njim in drugo žensko ni bilo nikoli nič, da so bila to samo sms sporočila, da sta se samo nekajkrat srečala, mu enostavno ne verjamem. Kljub pogovorom, ki sva jih v teh mesecih vodila, obiskala tudi terapevtko, mu ne morem zaupati. Začela sem preverjati vsebino žepov, denarnice, torbe.... Zanimivo, ampak vedno nekaj najdem, kar mi samo potrdi, da zveza še traja. On pa taji. Sprašujete se, zakaj ostajam v tej zvezi? Verjetno je to ljubezen, verjetno je to želja, da bi bilo kot nekoč, verjetno tudi stanovanjski problem, saj ne vem, kam bi lahko šla ..... Izgovorov je veliko. Na koncu pa tudi upam, da je bila to avantura, da je rabil popestritev svojega življenja, da si je moral malo oddahniti od moje bližine, da je moral probati nekaj novega... Res si želim, da bi se lahko normalno pogovorila in uredila svoj odnos. Tolažbo pa si iščem v prijateljici, ki je preživela isto situacijo in me nekako najbolj razume in mi s svojimi nasveti lajša bolečine.

Nekateri bi radi našli vse "vloge" v eni osebi. To se zgodi samo srečnežem in srečnicam. Nekateri pa še vedno vztrajajo in potem manjkajoče poiščejo pač drugje. Nekateri znajo to tako "brez srca" gledati zadevo da se vedno čudim ko slišim takšno zgodbo. Potem obstaja dokazovanje pa potrditev pa mogoče maščevanje komu... Verjamem pa da še obstaja upanje. Nekateri si ne morejo predstavljati da bi bili do konca dni z eno osebo, spet drugi pa le v tem vidimo / vidijo edino srečo. Samo pravega je treba najti . In vanj verjeti :)

Stvari se obračajo in obrnejo. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Misliš si eno, zgodi pa se nekaj po čisto drugem scenariju. Ampak a ni to tisto, kar naredi življenje zanimivo? Vedno nekaj novega?

Sandra oprosti, ampak če je kdo prizadet ... potem več ni zanimivo.

po mojem je fora, da smo v bistvu vsi postali tako blazno egoistični in egoiste je težko ljubiti (iskreno)....prepričan sem, da če daš v odnosu vse od sebe, da se potrudiš, ustvarjaš bližino, daješ pobudo, razvajaš drugega, ga razumeš, podpiraš in se potrdiš, da seks ne postane dolgočasen, bistveno zmanjšaš možnost, da partner vse to iskal zunaj odnosa oziroma varanje
varalci, ki se skesano vračajo v domači pristan pa so itak poleg egoistov še največji hinavci, ki izkoriščajo šibkost stalnega partnerja
anubis, zato se mogoče ne bi strinjal s tabo, da je treba "samo pravega najti" - prepričan sem, da je pravi treba BITI, pol pa vse pride samo...

Če varanje pogledamo čisto do njegovega bistva, vidimo, da je to izraz nespoštovanja.( vsaj zame..) Včasih varamo zato, da partnerja prizadanemo, zopet drugič, da prizadanemo sebe. Varamo zaradi frustracij, poželenja, jeze ali zamere. Za moške je fizično varanje bolj boleče kot čustveno, saj moški najprej vse povežemo s fizičnim delom. Za moške je varanje, .. ko ga ugotovijo, razvrednotenje njihove moškosti, ki pa boli toliko, ali pa še bolj, kot imajo radi svojo partnerko.

Pogosto se pozablja, da sta pri varanju vpletena oba. Pri vaših odgovorih je opaziti, da ste se usmerili navzven - v simptome varanja, ne pa toliko v vzroke. Ali nezvesti pozna sebe? Ali prevarani pozna sebe? Oba partnerja nosita svojo vlogo v odnosu, oba imata svoje vzorce, obrambne mehanizme, načine komunikacije med sabo ... Mislim, da se je potrebno za vsak dober, kvaliteten odnos znati obračati vase, odkrivati svoje vzorce, in jih presegati. Začeti je treba pri sebi. Tako lahko skupaj gradiš odnos.

Všeč mi je tvoj odgovor Leonida. Vendar je manjšina takšna ki gleda na stvar tako globoko.
Sicer pa baje znanstvene raziskave kažejo da nekateri ljudje enostavno ne razumejo monogamije, oziroma to ni za njih. Medtem ko so drugi le v monogamiji lahko srečni in si drugače ne predstavljajo ljubezni. Ljudje smo pač različni. Juhu, juhu :)

ne bi se (v celoti) strinjala z Leonido, da sta za varanje kriva oba. Vedno gotovo ne. Stavim, da obstajajo ljudje - partnerji, ki preprosto ne zdržijo v monogamni zvezi - ne glede na to, da imajo za njeno kakovost izpolnjene vse pogoje.