Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Po možganski kapi

Citiraj
Moj mož, star je 62 let, je že pred 17 leti doživel kap, ki ni bila prav huda, vendar nas je dodobra prestrašila. Mož zdaj živi bistveno bolj zdravo (v veliki meri po moji zaslugi, saj sem precej stroga pri njegovi prehrani in tudi sama se zdaj tako prehranjujem zaradi njega), jemlje zdravila, vendar me zanima, koliko je možnosti oziroma koliko je verjetno, da se kap lahko ponovi. Mož je namreč zelo aktiven, športnik po duši in zagrizen delavec, ki najraje vse naredi sam (od kleti do strehe), zato me nemalokrat skrbi, ko gre kam sam, predvsem v hribe, saj vem, koliko je čas pomemben dejavnik, če do česa takega pride. Ne bi bila rada preveč tečna žena, vendar sem na koncu jaz tista, ki postavlja meje. Kje naj jo torej postavim, ko gre za fizično aktivnost? Pa še če ima kdo kakšen nasvet, kako naj to naredim, ne da bi izpadla preveč „tečna“. Hvala vsem,
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Draga Anka, vem da te skrbi, todaj jaz na na tvojem mestu ne bi preveč komplicirala. Pravzaprav se mi zdi zelo pozitivno, da je tvoj mož tako aktiven. Med dejavnike tveganja za možgansko kap sodijo visok krvni tlak, povišan holesterol in diabetes. Ima mož katerega od teh dejavnikov?
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Spoštovana Anka!
Za moža, ki je torej pri 45 letih imel možgansko kap in sedaj že 17 let živi bolj zdravo, kot prej, veljajo prav tako vsi preventivni ukrepi za preprečevanje , v njegovem primeru ponovnih, srčno žilnih zapletov.
Verjetnost za nov dogodek je večja, kot pri zdravem človeku, saj ima on z možgansko kapjo pred 17 leti že dokazan problem na možganske ožilju. Niste povedali, ali je takrat šlo za krvavitev ali za arteriosklerotično komplikacijo.
Pika je kot deajvnik tveganja omenila (1)visok krvni tlak, (2)povišan holesterol in (3)diabetes. Sami omenjate, da ste že odstranili dva dejavnika, torej (4)gibanje (mož je športnik) in (5)zdravo prehrano. Obstajajo še dejavniki: (6)prevelika telesna teža (ITM mora biti pod 25), (7)dednost, na katero ne moremo vplivati, (8)kajenje, kot pomemben dejavnik tveganja in (9)alkohol. Verjamem, da ste z zdravim načinom življenja marsikaj že odstranili, čeprav ne omenjate, vendar je potreben sistematičen pristop.
Zelo pomembno pa se mi zdi, da da tak način življenaj postane njegov način življenja (life style) in ta način ne deluje stersno, kot da se mora ves čas nečemu odpovedovati, da dosega cilje za dolgo življenje. Njegova pretirana aktivnost verjetno ni zaposlovanje zaradi bežanja od problemov, ampak je verjetno malo večja intonacija življenja, ki je značilna za nekatere moške. Življenja se je potrebno veseliti, živeti vsak terutek polno , se znati tudi ustaviti in prisluhniti sebi in družini, vendar je to stvar življeske filozofije oz prepričanj, kaj vse moramo v življenju doseči, doživeti.
orda se velja včasih malo usesti in skupaj predebatirati, ali še imate skupne in še vedno enake življenjske prioritete, kot ste jih imeli nekoč.
Želim vama obema lepo življenje in uspešno preprečevanje dejavnikov tveganja. Marjan Berginc
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
dr. Berginc, najlepša hvala za odgovor, zelo ste mi pomagali!Pokazala sem mu vaš odgovor in prvič po dolgih letih sva se usedla za mizo in pogovorila tudi o mojih skrbeh- tudi za kaj vedno tečnarim, ko gre v hribe. No, sicer še vedno ne vem, kaj vidi v hribih, ampak najbrž je to njegov način veseljenja življenja.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Draga Anka,

upam, da boste dobili odgovor na to temo v nabiralnik, ker je od nje minilo že dolgo časa. Ko sem prebrala, da ne veste, kaj mož vidi v hribih, si nisem mogla pomagati, da ne bi dodala svojega komentarja. Stara sem 25 let in dolgo časa tudi sama nisem razumela, kaj Slovenci vidijo v "tem napornem lazenju navkreber", dokler nisem pred dvema letoma šla poiskat odgovor kar v gore. Mislim, da boste moža še najbolje razumeli, če se mu boste enkrat pridružili na kakšni lahki turi (on gotovo ve, kam vas peljati, da vam ne bo premučno; tudi na najbližji hrib je za začetek lahko čisto dovolj). Meni so gore spremenile pogled na življenje in vplivajo na vse, s čimer se sicer ukvarjam v "dolini". Gre za en čisto drug svet, kjer nič, kar nas zaznamuje pri vseh običajnih opravilih, ne velja. Drugačno je vreme, teren, razgled, na drugačen način moramo do cilja, drugače se odzivamo, drugače se odziva telo, že hoja sama spominja na premagovanje ovir, ki nas vodijo do vrha - končnega cilja. Jaz sem se v gorah naučila ogromno stvari o sebi, o tem, kako sicer reagiram na določene situacije, o tem, kako bi se bilo bolje spoprijeti s težavami. V gorah sta duša in telo res eno, ker morata delovati harmonično, če želita doseči cilj. Lansko zimo sem doživela prvo resno preizkušnjo, v katero je bilo vključenega precej tveganja. Ta izkušnja je dodobra zamajala moja dotedanja spoznanja o življenju, začela sem se zavedati, kako ga premalo spoštujemo, kako ga imamo za samoumevnega, pa tudi, kako nam pretirana skrb, ko delamo iz muhe slona, prepreči, da bi zares živeli življenje. Ko sem se vrnila v dolino, sem se počutila kot otrok, ki je prvič videl mesto in mu je vse zanimivo. Ta izkušnja me je tudi zelo povezala s prijateljem, s katerim sva bila na turi, pa tudi z ostalimi, ki niso niti vedeli, da sem kam šla. In konec koncev sem začela bolj ceniti samo sebe, saj sem videla, da je v ključnih trenutkih moje telo sposobno generirati neverjetno moč, se boriti do konca in tudi čez. S takšnimi občutki se ne more primerjati nobena izkušnja v dolini. Nekoč mi je en prijatelj rekel, da če imam osebo, s katero hodim v gore in se tam dobro ujamem, je to nekaj res dragocenega, kajti iti z nekom v gore je tako, kot da bi šel na res dolge počitnice in bil skupaj 24 ur na dan - ne moreš tega početi s komer koli. Na steni pred sabo imam svojo sliko na vrhu tega hriba in vsakič, ko sem slabe volje, ali ko se mi zdi kak problem nerešljiv, pogledam nanjo, in se vedno znova spomnim, da je življenje preveč lepo in preveč dragoceno, da bi ga jemali preresno.

Spremite enkrat svojega moža. Morda boste k svojim že sicer bogatim izkušnjam dodali še eno neprecenljivo, hkrati pa boste s svojo najdražjo osebo delili nekaj, kar bosta razumela samo vidva, in tako zvezo le še utrdili.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
spoštovana Anka!
Več vidikov obstaja na naša življenja, na kvaliteto našega življenja, na naša videnja, kaj polni naša srca in našio dušo. Sam sem zadnjič govoril o zdravem načinu življenja. Anna pa je zelo lepo opisala doživljanje , svojo izkušnjo, gora, kar ste vi v zadnjem odgovoru pri moži sicer sprejeli, a navedli, da še vedno ne vidite, kaj vidi v tem. Kar ne vidimo, kar ne znamo sami, kar ne razumemo, lahko tako tudi ostane(da ne razumemo). Lahko pa se damo poučiti, da razumemo. Lahko se potrudimo , da spoznamo. Z vidika skupnega življenja vsekakor veljha, da skupaj živeti pomeni imeti čim več skupnih interesov in po veliko letih zakona gotovo iamte zadosti skupnih točk, da ste srečni dalje skupaj. Ker pa se je vrinil enostranski interes moža po hribih, ki ima v ozadju gotovo vročo željo ostati zdrav, pa menim, da morate to njegovo veselje res spoznati., kot pravi Anna. Sam osebno sem prepričan, da je morda še marsikakšen neodkrit zaklad, ki bi ga lahko skupaj spoznavali, ampak odkriti so čari planinarstva. Obstajata namreč samo ti dve poti, ali mož na vašo željo opusti hribe, s katerimi ima veselje in se s tem odpove nečemu lepemu ali pa vi začnete spoznavati hribe in tudi sami najdete nekaj lepega v tem. Prepričan sem, da boste presenečeni. Obstaja seveda tudi možnost, da ostane kopt je sedaj, samo potem vas ni zraven, nista skupaj, ne doživljate skupaj z možem tega veselja, ki ga on ima že dolgo. Le kot komentar. Lepo pozdraVLJENI.
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Anna in dr. Marjan, hvala obema! Anna, ko sem prebrala tvoj odgovor, si sploh nisem upala kaj odgovoriti, pa šele 25 let imaš in si tako zrela, sploh si zelo lepo opisala svoje občutke v hribih.

Dr. Marjan, od zadnjega mojega obvestila na forumu se je marsikaj, čeprav počasi, spremenilo tudi pri meni. Sprevidela sem, da sem se do moža obnašala preveč zaščitniško, skoraj kot do otroka, ampak res me je skrbelo zanj in me še. Imate prav, po dolgih letih zakona je še vedno potrebno imeti skupne konjičke. No, v planine nikoli ne bom zahajala s takim veseljem kot mož, se pa trudim in se mu sedaj pridružim na kakšnem manj zahtevnem ( no vsaj zanj, zame je že to velik vzpon) pohodništvu, npr. na Šmarno goro.

Hvala obema za vzpodbudo!
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Gospa Anka, najlepša hvala za vaš kompliment! Da oseba z izkušnjami, kot jih imate vi, ne bi upala nič odgovoriti na moje pisanje, se sliši skoraj neverjetno. Meni se sicer vse bolj zdi, da ima zrelost z leti zelo malo. Mogoče nanjo bolj vplivajo prav izkušnje, še najbolj žal težki trenutki, tragedije, bolezni ... Mladi se imamo čudovito priložnost učiti od starejših; kakšna škoda, da to priložnost tako malo izrabljamo, zdaj ko vas še imamo za zgled! Tudi na napakah staršev bi se lahko veliko naučili, pa se dostikrat zgodi, da jih na koncu celo ponavljamo. Seveda je najbolj odvisno od človeka, kako doživlja svet; ali je zanj občutljiv ali hodi okrog z zaprtimi očmi. Ali težave pomete pod preprogo ali se z njimi sooči. Ravno zato sem vam predlagala, da se spoznate z moževo ljubeznijo in vidite, ali ni mogoče tudi vaša. Iz vsega tega bi lahko razvili čisto preveč tem ... Skratka, zdi se mi čudovito, da po toliko letih najdete nove hobije in skupne točke z možem, čisto preveč ljudi enostavno obupa, in to niti ne starejših. Šmarna gora po moje ni prav nič nezahtevna, sploh če prej niste bili vajeni hoditi v hribe, ali če je mož tisti, ki narekuje tempo. Morda se pa še srečamo kje v hribih! Srečno z vsem, česar se lotite!
Na vrh Sledi ZS Objavi
Citiraj
Pozdravljeni,

vidim, da je tema že nekaj let v mirovanju, a sem se vseeno odločil pisati. Namreč zanima me, katere toplice priporočate za bolnike, ki so doživeli anevrizmo. Nočemo se odločiti za takšne, kjer ne bi naredili veliko za našega bolnika. Pred več kot 2 tednoma je taščo "ujela" anevrizma. Trenutno lahko že sedi, delati bo treba še na moči in na tem, da začne hoditi. Kirurg nam je rekel, da ko shodi, jo bodo poslali v toplice. Nas pa torej zanima, kam vi menite, da je najboljše, da jo pošljemo. Če ima seveda kdo izkušnje z tem, kje so najboljši strokovnjaki za za bolnike z anevrizmo. Zaenkrat smo pozitivni, kajti govori lepo, spomin je dober, vsak dan je močnejša. Skrbi nas le, ker se zdi da včasih potrebuje sekundo ali dve, da sploh dojame, kaj smo ji povedali in šele potem odgovori. Prav tako nas skrbi, če se zadeva lahko ponovi. Kakorkoli že, delamo veliko na tem, da bi sprehodili, kakšen dan nas razočara z tem, ko se preda, ker se ji ne da ali je utrujena, a se ne damo.

Lep pozdrav.
Na vrh Sledi ZS Objavi