Tudi kadar se nakaže najmanjša priložnost in me moj ubogi mož, nenehno v trdem agregatnem stanju, poskuša zvleči nase, imam namreč prisluhe, da se odpirajo vrata otroške sobe. Da slišim tiste drobcene korake – cap-cap-cap, ki se bližajo dnevni sobi. Da bo prav v trenutku, ko bom v sebi začutila meseno bogastvo, mulo zagotovo odprl vrata in me začudeno pogledal s svojimi velikimi modrimi očmi, češ: "Mami, zakaj imaš hlačke okoli gležnjev, meni pa težiš, kadar jih narobe oblečem? In zakaj pravzaprav skačeš po atiju?"
Naj se teden začne in naj traja.

Ponedeljek

Prvi dan. Občutki so nenavadni, sploh v drugi polovici delovnika, ko okrog tretje ure telefon noče in noče zvoniti. To je namreč čas, ko me po vrnitvi iz šole navadno pokliče sin, čas, ko se začnejo vprašanja: Kdaj prideš, mami? Kaj bo za jest? Kdaj pa ati pride? A bomo skupaj jedli? Kaj naj delam? A grem lahko na računalnik? Dolgčas mi je. Ja, nalogo sem naredil že v šoli. Okej, se vidimo, adijo.

Skratka, nobenega telefonskega klica, le dve zgovorni sporočilci mojega pohotnega moža.
Prvo: Sva dočakala, hm? Kaj bova počela zvečer? Je to retorično vprašanje (torej: kot po navadi nič), namig (a ne bi bilo fino, če bi izkoristila prosti čas?) – ali pa klic vpijočega v puščavi (pozabil sem že, kakšno je videti tvoje mednožje, in če mi danes ne boš dala, se/te bom vrgel v živi pesek).
Drugo: Zakaj mi ne odpišeš? Je kaj narobe? Si me ne želiš? Ej, halo?! Delam, človek, in ne, v tem trenutku, ko vsa preznojena sedim v pisarni brez klime, si znatno bolj kot pohotnega moškega, ki bi se lepil name v prepričanju, da me s tem osrečuje, želim kozarec ledenega piva.

Odpišem:Seveda, ljubi. Danes bova nadomestila vse za nazaj. Če se mi bo le ljubilo, razmišljam, kajti prvi zanos ob misli na to, da bova sama doma, počasi popušča ob misli na kup perila, ki sem si ga zaradi nedeljskega pakiranja in poslavljanja od sina pustila za danes. V prepričanju, da me bo Mare hotel položiti kar na likalni deski, samo da bo nekoliko drugače, pod mizo pomencam z bedrci in si domišljam, da se ogrevam za večerno zabavo.

Torek

Naj kar takoj povem: včeraj ni bilo prav nič zabavno. Prej nasprotno: sprla sva se na žive in mrtve. Mislim, da zato, ker sem bila dejansko napol mrtva. Od mene namreč zaradi utrujenosti ni bilo nič. Resda je Mare takoj po vrnitvi domov skočil kot tuš, nato pa ponosno paradiral po stanovanju v oprijetih boksericah z napisom "Samopostrežba". Naravnost prosil je, naj se vržem nanj kot levinja in ga poseksam na kosu pohištva, ki ga še nisva krstila. Če sem prav razumela, je namigoval na sušilni stroj, ki sva ga kupila prejšnji teden.

Suša pa je ostala tudi v najinih mednožjih in krivdo za to v celoti prevzemam nase. Prelomni trenutek je nastopil, ko sem se, oblečena samo v ohlapno majico, sklonila, da iz sušilca poberem perilo. Mislim, da je pogled na razgaljeni ritnici Mareta do konca nakuril. Toda ko me je hotel vzravnati in posaditi na stroj, sem z glavo tako močno zadela v omaro s čistili, da so se eno za drugim usula na naju. Polita z odstranjevalcem vodnega kamna nisem preslišala moževega zadirčnega komentarja o odstranjevalcu rje. Od tu naprej je šlo le še navzdol.