Po njegovi teoriji je fetišizem značilen le za moške. (Hm. Ali moja obsedenost z moškimi ritkami ne šteje med fetiše?). Fetišistom je zaradi njihovih fetišev pogosto neprijetno in jih raje zadržujejo zase.

Toliko o splošni fetišistični izobrazbi: doslej slišano seveda ni nič takega, toda pred nekaj dnevi me je nekaj vrglo na rit. Na eni od slovenskih spletnih strani sem namreč izvedela za res bizarne fetiše, kot so:

• formikofilija ali vzburjenje zaradi žuželk, ki fetišistu gomazijo po okončinah in spolnem organu,
• plišofilija ali vzburjenje nad plišastimi živalmi in ljudmi, oblečenimi v živalske kostume, zaradi česar je plišofilija nadomestek za zoofilijo,
• voarerfilija ali vzburjenje ob misli oziroma pogledu na človeka, ki ga jedo drugi ljudje, ali celo na človeka, ki jé samega sebe,
• inflatofilija ali vzburjenje ob napihljivih igračkah, lutkah in celo rokavčkih za plavanje,
• erotična asfiksija ali vzburjenje ob davljenju in pomanjkanju zraka – tako je tragično preminil David Carradine,
• robotski fetišizem ali vzburjenje ob robotih in drugih ljudem podobnih strojih,
• burusera ali vzburjenje ob vohanju rabljenih spodnjih hlačk – na Japonskem imajo menda celo avtomate z rabljenimi ženskimi hlačkami!
• erotična laktacija ali vzburjenje ob sesanju mleka doječe partnerke,
• klismafilija ali seksualno vzburjenje ob pogledu na klistiranje in pripomočke za to,
• hibristofilija ali vzburjenje ob nekom, ki je zakrivil hud zločin – znano tudi kot sindrom Bonnie in Clyda.

In še bi lahko naštevali. Zdaj pa si predstavljajte, denimo, moškega, ki ima več teh fetišev: med sesanjem mleka doječe partnerke vonja njene ves dan nošene spodnje hlačke in v roki stiska plišastega medvedka svojega novorojenca, medtem ko mu po penisu, ki ga tišči v napihljivo lutko, pleza muha. Erekcija vseh erekcij bi to bila!