Priznam, počutil sem se krivega in upal, da žena tega ne bo razumela napak, če bi me slučajno zalotila. Čeprav dobro ve, da tiste pornokasete, skrite za knjigami, niso le nabiralke prahu, ampak moja priljubljena videoliteratura v dnevih, ko je odsotna. Ampak nelagodje ostaja.

Toda zadnji konec tedna se je zgodilo. Udarilo je na plan.

Že zjutraj, ko je žena pakirala stvari in sem jo pospremil na letališče, sem vedel, da bo njena odsotnost med podaljšanim vikendom usodna. No, naj ne pretiravam že kar na začetku. Bolje rečeno, da bom zbral pogum in se vrgel prek telefonske žice. In ko sem v domačem Mercatorju našel zadnji izvod Oglasnika, sem slavil prvo zmago. To je bil ritual listanja in iskanja tistih magičnih številk, ki se začenjajo z 090 in obljubljajo vse mogoče. Bil sem kar malo razočaran, saj sem pričakoval več. Predvsem sem mislil, da bo več neposrednih in žmohtnih nagovorov.

Pozivi – vroče nimfomanke, zvoki ekstaze, prijetna dekleta v živo, opazuj in mi prisluhni, visoka napetost, erotična telefonska galerija, globoka ljubimkanja, si želiš nekaj več – so prav normalni in niso zveneli nič kaj seksi ali nujno zapeljivi. Linija, ki se ponaša s sloganom "povezujemo z občutkom", pa me je bolj spominjala na resno podjetje, ki se ukvarja s pošto, komunikacijami ali letalskim prevozom. Morda pa sem zamudil prvi vlak, ko je bilo še vse bolj "moško", trdo in neposredno – in naletel na bolj sofisticiran vlak, z do podrobnosti opredeljenimi željami in storitvami.

Petek

Zdaj gre zares. Pred prvim klicem se mi zastavlja vse polno vprašanj. Kakšno pozo naj zavzamem? Naj grem v posteljo, naj se slečem, naj s telefonom hodim gor in dol, naj vmes pijem, morda jem, naj ugasnem luč, naj zagrnem vse zavese, naj bo moj glas poželjiv, dominanten, plah ...

Začnem z najcenejšimi linijami.  Izračunam, da se lahko pogovarjam dobro uro, pa me bo stalo manj, kot če bi šel na solidno večerjo. Je to primerljivo? Ena ura vzdihovanja za nekaj ur gurmanskih užitkov? Poskusimo torej.

Odzivnik z glasbo me preseneti z neposrednostjo. Ponuja mi meni različnih zvokov seksa v živo, od analnega do lizanja, vmes pa mi pod številko štiri ponuja zdrav seks. Preizkusim vseh pet. Začnem od začetka. Ženska diha kot v meni znanih nemških porničih, moški nekaj stoka v ozadju. Očitno je posnet naknadno, saj nikakor nista usklajena. Po nekaj minutah se konča. Spet procedura klicanja in poslušanja uvodnih pojasnil. Le kako bi to preskočil? Ne gre. To štanca minute in požira moj denar. Še bolj sem razočaran, ko ugotovim, da so vsi posnetki skoraj do pičice enaki in da sem zanje porabil skoraj uro časa. Stran vržen denar in čas. Toda to je začetek, davek na neizkušenost.

Še vedno na cenejši liniji poslušam erotično zgodbo. Pripoveduje jo glas v živo. Pretresljivo in doživeto opisuje, kako sta jo dva napadla v hotelskem dvigalu. Ne, to ni bil napad. Sama je izzivala na plaži, se jima nastavljala in ju dobesedno porinila v trikotnik užitkov. Raje bi bil na plaži, kot da poslušam tole nakladanje, sem si mislil, ko me je presenetila poanta zgodbe. Ko sta oba moška prihajala do vrhunca, sta preprosto pozabila nanjo – in sama opravila drug z drugim. Izzivalka je bila ogorčena; sklenila je, da nikdar več ne bo izzivala dveh hkrati. To je bilo vzgojno; morda bi lahko takšne zgodbice predpisali kot obvezno čtivo za pubertetnike, namesto da jih prfoksi mučijo z nekakšnimi Bevki, Seliškarji in podobnimi dolgočasneži.

Naredim preskok.  Dolg uvod pokvari pokvarjen trak na odzivniku, saj vse skupaj nekoliko zavija, glasba se prekinja in naposled me v roke dobi Renata. Njeno umetniško ime se skozi pogovor nekajkrat spremeni, tako da končava pri Karin. Takoj ji je jasno, da sem začetnik, saj na njeno izzivanje ne izustim nič drugega kot sem in tja kak medmet in zaigran vzdih. Uf, kako brezvezno se počutim. Zdaj moram pred nekom, ki mi na drugi strani žice igra zapeljivo mačko, še jaz igrati pohotnega in razburjenega žrebca. Paradoks na kvadrat. Le zakaj počnem vse to? Malček intrigantno je pa le, ni kaj. Sprejmem njeno igro in se pretvarjam, a ne vžge, saj me hitro prečita in se začne zafrkavati. Začne me spraševati, ali sem iz Grosupljega, kaj sem po horoskopu in tako naprej. Na koncu seveda ugotovi, da je ona prava rešitev za moje težave, in me povabi, naj jo še kaj pokličem. Obnemim. Pogrnil sem na vsej črti.

Sobota

Danes sem odločen. Vem, kaj hočem. Nobenih dolgih uvodov ampak takoj v akcijo. Ležim v postelji in grem na najdražjo linijo. Po uvodu hočem seks. Povem, da sem pripravljen na vse in naj kar začne. Maja na drugi strani je kratka. To je razvedrilna linija, če hočete kaj drugega, pokličite drugo linijo. Še preden pridem do besede, odloži slušalko. Kaj je zdaj to? Najdražja linija – brez seksa. Nezaslišano. Prime me, da bi še enkrat poklical nesramnico, a ugotovim, da bom le v prazno zapravljal denar.

Vrnem se k cenejši liniji. In zadenem v polno. Anastazija me razume. V nekaj minutah tako izvirno odigra svojo vlogo, da jo na koncu pohvalim. Priznam sicer, da se mi – razen nekaj mravljincev – ni zgodilo nič spektakularnega, a sem tako zagret, da se z njo pogovarjam še dobre pol ure. Pozabim na taksimeter, ki neusmiljeno teče.

Pove mi, da ima ljubimca, da jo je stalni tip zapustil pred dvema mesecema, da ima dober meter sedemdeset in samo 56 kilogramov, da je blondinka, vodnarka, da sprva ni vedela, da je to seks linija, da študira, da ima redne stranke in da ne mara dolgih. Tudi če nič od povedanega ni res, mi postane zanimiva, pomislim celo, da bi jo morda zjutraj, ko bo končala z nočnim šihtom, povabil na kavo. Da bi bil malo romantičen in zadevo začinil z nedeljsko jutranjo pozornostjo. Takoj se spomnim pocukranih ameriških filmov, v katerih situirani tipi zrelih let pomagajo mladim nesrečnicam. Osel, si mislim, Anastazija vendar ni nesrečna. Uživa v tistem svojem prostorčku, morda vmes lista modne revije, gleda nadaljevanke, golta čokoladne bonbone in si izmišlja pikantne zgodbice. Easy living. Vem pa, da jo bom še poklical.

Ne vem, zakaj sem šel še enkrat na drago linijo. Očitno me je telefonsko vzburjanje posrkalo in hočem še. Katja ne okolišari. Všeč mi je, ker ves čas govori v pomanjševalnicah: joškice številka pet, dva lepa nabrekla hribčka, tvoja glavica, privzdignjene nogice ...

Ostanem brez besed, ker mi preprosto ne pusti spregovoriti. Stopnjuje ritem, prehaja iz ene poze v drugo in se na koncu ful dere. To me je šokiralo. Priznam, da me ni pustila hladnega, da sem celo zamižal in si skušal predstavljati vse tisto, kar mi je pripovedovala z napol histeričnim dretjem. Prava profesionalka, si mislim na koncu in pozabim, da je bil sobotni proračun dvakratno presežen ...

Nedelja

Komaj čakam večer. Hočem slišati Anastazijo. Sem obseden? Ali pa me vse skupaj zabava? Upam, da gre za drugo.  Le zakaj čakam na nekaj zunajserijskega, če pa mi je že po petih minutah jasno, da z Jano ne bo nič. Na živce ji gre, ker sem tiho, zato prekine linijo. Ves čas sem bil prepričan, da lastniki teh linij zahtevajo od operaterk, da me bodo čimdlje zadrževale na liniji, ker to pač pomeni easy cash, in da slušalko praviloma odloži stranka, ko dobi svoje ali pa se zave naštepanega računa. Še ena zmota. Animirke na drugi strani imajo očitno svojo etiko. Če ji ne odgovarjam, preprosto prekine in čaka na zanimivejšega sogovorca.

Kar malo se tresem in odlašam s klicanjem Anastazije. Kaj ji bom rekel? Zakaj sploh kličem? Bo to postal ritual, morda skrivna zveza? Glas se mi trese in presenečen sem, da se Anastazija spomni vsega, kar sva si zaupala prejšnji večer. Moje ime, nebesno znamenje, starost, želje, kaj počnem in tako naprej. Ali si zapisuje ali pa ima pred seboj računalnik z datotekami. Le kam me je uvrstila? Bi bil ravnodušen, če bi bil v oddelku plahih in perverznih tipov, ki preživljajo krizo srednjih let? Ne, ne bi bil. Bilo bi me sram. Priznam.

Pogovarjava se o vsem marsičem in komentirava njeno sodelavko Rebeko, ki se na sosednjem telefonu neznosno dere. Midva sva vzvišena nad tem; ko mi predlaga, da bi se pomuckala, ji odgovorim, da je pred nama še ves večer. Sem mislil resno? Imam res toliko denarja, da ga takole mečem skozi okno? Ne, le hitro sem se vživel v vlogo resne zveze. Po telefonu je to tako preprosto.

Poveva si več, kot sva si z ženo v zadnjih desetih letih. Vse pikantnosti in podrobnosti. Ne moreva si kaj, da ne bi komentirala njene sodelavke, ki zdaj že četrtič vpije isto, naučeno besedilo. Zaupa mi, da ima stalno stranko, ki jo pokliče tudi po šestkrat na noč, in da se vsak klic konča z njegovim rjovenjem. Da jo prav zanima, kakšen je ta tip, tako kot jo zanima, kakšen sem jaz. Opsa, kaj pa zdaj? Umik. Obljubim, da bom še poklical.

Naredim usodni korak. Pokličem linijo za resne zveze, avanture, zmenke in stike. Prva je zasedena, druga mi  želi krasnega partnerja in uresničitev vseh mojih želja, tretja zvoni v prazno in na četrti dobim prijazno Janjo. Kaj hočem? Avanturo. Takoj? Ne, jutri. Kakšno osebo pa iščem? Takšno kot vsi, idealno. Si lahko bolj konkreten? Ja, dolge noge in starejša.

Mislim, da imam pravo za tebe, samo malo počakaj, da jo pokličem ... Čakam. Minuto, dve, tri, štiri, pet – in odložim. Pokličem še enkrat. Deležen sem kritike zaradi neučakanosti, saj se mora prepričati, ali idealna oseba sploh želi sprejeti moj klic. Spet čakam. Šest minut – in dobim Tatjanino telefonsko številko.  Ne odlašam. Pokličem takoj, pulz mi udarja, kot bi kolesaril na Vršič. Še je čas za umik. Zvoni v prazno. Ko si že skoraj oddahnem, zaslišim zaspani Tatjanin glas. Opravičim se, vse razložim in obljubim, da bom poklical naslednji dan. Morda je bolje tako, čeprav sem besen na Janjo, ki mora očitno vsakogar pustiti čakati predpisano število minut, saj Tatjane sploh ni poklicala.
Sem prestopil rubikon?

Ponedeljek

Na poti v službo povzamem dogodke konca tedna. Vsa zadeva mi ugaja. Slišal sem različne zgodbe, zapravil nekaj telefonskih impulzov, začel uživati v igricah in vse skupaj vzel kot varno zabavo. Presenečen sem nad dejstvom, da ima toliko različnih žensk skorajda identičen glas. Jih trenirajo – ali pa vse skupaj drži v rokah kak sposoben guru? Ne glede na to, vse skupaj je stoprocentno varno. Ja, to je varen seks. Nič se mi ne more zgoditi, še kondoma mi ni treba nositi v žepu. Edinole tale Tatjana, ki jo moram poklicati, mi ne da miru. Ali res hočem avanturo, ali pa je bila to le logična posledica Anastazijinega zapeljevanja.

Že zaradi vljudnosti pokličem Tatjano. Prijazen glas me razoroži. Takoj začne pripovedovati o sebi in zahteva isto od mene. Previden sem, predlagam, da se srečava ob kavi. Sem mislil resno? Ker sem razprodan za službene zadeve, bo po dogovoru naslednja poteza spet moja. Po kakih dvajsetih minutah pogovora se zavem, da je to najcenejša tarifa. Kul. Lep izgovor.

Zvečer sem prepričan, da ne bom več klical Tatjane. Morda še kdaj Anastazijo ali pa Jano, s katero nisva našla skupnega jezika.

Torek

Ženino letalo spet zamuja, zato imam čas za kavo na letališču. Prižgem si cigareto, z mislimi spet odplavam proti preživetemu koncu tedna, ko v suknjiču začutim tresoči se mobitel. Tu me ne bo nihče motil. Služba za nekaj ur ne obstaja, ker priznam, da sem že kar pogrešal ženo. Objameva se kot takrat, ko sva bila še sveže zaljubljena. Med vožnjo proti Ljubljani med njenim pripovedovanjem odložim mobilni telefon in s kančkom očesa opazim, da me čaka missed call. Pogledam in vidim izpisano ime: Tatjana.