Kam je izginil moj libido?

(Foto: Shutterstock)

… je naslov knjige pri nas neznanega francoskega seksologa Christopha Marxa, ki je konec leta izšla tudi v slovenskem prevodu. Kaj sploh je libido, ta skrivnostna sila? Želja po seksualni izkušnji? Spolno poželenje? Kako bi ga opredelili? Pogovarjali smo se z dr. Gabrijelo Simetinger in dr. Ireno Rahne Otorepec.

Ginekologinja in specialistka spolne medicine dr. Gabrijela Simetinger pojasni, da »gre za različne, čeprav med seboj tesno povezane pojme, ki jih je potrebno definirati. Izraz libido se v spolni medicini uporablja redko, če pa že, označuje željo po spolnosti (angleško sexual desire), ki je pri nekaterih ljudeh izražena močneje, pri drugih šibkeje. Odvisna je od vrste dejavnikov, tako bioloških in psiholoških, medosebnih, motivacijskih, družbeno- kulturoloških ter antropoloških. Zlasti zadnji imajo izrazito vrednostni značaj - so norme, zahteve, pričakovanja ...


Poželenje

Poželenje (angleško sex drive) je biološki temelj želje po spolnosti in je nagonski, spontani vir motivacije za seks. Tako kot pri spolni želji se tudi intenzivnost poželenja pri različnih ljudeh razlikuje. Nanj izrazito vplivajo določeni hormoni in možganski prenašalci.

Psihiatrinja in specialistka spolne medicine dr. Irena Rahne Otorepec dodaja, da »je poželenje ena izmed prvinskih človekovih potreb, tako kot lakota in žeja, toda njegovo reduciranje zgolj na biološko danost, genetsko in hormonsko določeno za razmnoževanje, je zastarelo in neznanstveno stališče. Zgodovinsko izhaja iz teorije, da željo po spolnosti prebudi poželenje, ki je predpogoj za spolno vzburjenost. Ta teorija je dosegla vrhunec s Freudovo teorijo libida, po kateri je glavni cilj spolnosti olajšanje notranje napetosti in ponovna vzpostavitev čustvenega ravnovesja.

Po spolnem vzburjenju

Danes vemo, da se želja po spolnosti večinoma pojavi šele po spolnem vzburjenju. Da se želja po spolnosti prebudi in vzdržuje, je nujno, da se vzburjenja zavemo in si ga priznamo oziroma dovolimo. Za lažje razumevanje lahko spolno željo opredelimo s tremi elementi: biološkim poželenjem, spolnim interesom oziroma željo po spolni aktivnosti ter s čustveno pripravljenostjo za tovrstno izkušnjo.

Poenostavljeno lahko rečemo, da je preprosto skupek vseh sil, ki nas bodisi vlečejo v spolna vedenja ali od njega oddaljujejo. Vedeti moramo, da se spolna želja tekom dneva spreminja glede na dnevni cikel (večja je zjutraj pri obeh spolih), mesečno (ob načrtu zanositve, tik pred ovulacijo), z letnimi časi (večja je poleti in jeseni), s starostjo. Spreminja se tudi glede na nihanje ravni moškega spolnega hormona testosterona, ki ga pri ženskah v manjši količini izloča nadledvična žleza.

Priložnost za spremembe

V današnjem hitrem tempu življenja ni nobena redkost, da se jakost spolne želje partnerjev, zlasti v dolgotrajnih zvezah, tekom let spreminja. Vendar to še ni razlog za preplah, poudarja dr. Irena Rahne Otorepec: »Težave s spolno željo niso vedno in nujno problematične, bolezenske, abnormalne, tako kot je zmotno prepričanih večina moških in žensk, na žalost pa tudi družba in mediji.

V daljši zvezi do neskladja vedno pride, vendar paradoksno daje paru priložnost za osebnostno rast vsakega in tudi njunega ljubezensko-seksualnega odnosa. V paru si eden od partnerjev spolnosti vedno želi bolj kot drugi in je običajno pobudnik spolnega srečanja, partner z manjšo spolno željo pa vedno določi, kdaj in na kakšen način se bo »dogajal« seks, na kakšne spolne »uverture« se bo odzval. Vedno pa vpliva ta dinamika na oba. Ne gre torej za patologijo, je zgolj danost, ki jo pari, pa tudi terapevti težko razumejo.«

Razlike v želji

»Čeprav v zdravem odnosu ne manjka ljubezni, bližine, razumevanja, spoštovanja, erotike in ne nazadnje tudi nežnega, ljubečega in strastnega seksa, med partnerjema torej vedno obstajajo razlike v želji po spolnosti. Tragika je v tem«, razlaga dr. Irena Rahne Otorepec, »da oseba z manj izraženo spolno željo sebe doživlja kot neustrezno, disfunkcionalno, defektno in tudi krivo, tako pa jo tudi doživlja partner z močnejšo spolno željo. Pa tudi ta ni srečen, čeprav je v paru navidezno bolj „zdrav in spolno zmožnejši“.

Če je torej oseba ljubeča, privlačna, seksi, bi si jo partner želel, kajne? Tudi romantični vidik ljubezni vpliva na intenzivnost želje po spolnosti. Na začetku odnosa je močna, tudi lahko neobvladljiva sla in strastnost ter močna zaljubljenost (ki je vedno idealizirana), ki pa naj bi sčasoma prerasla v ljubezen. Za ljubeč par so predvsem značilni zvestoba, zdrava navezanost, intima, empatija, spoštovanje, skrb in pomoč drug drugemu ter ustrezna komunikacija. Pomembno je tudi vedeti, da večino dneva ne občutimo spolne želje, kar seveda ni patologija.

Razlike med spoloma?

Če pogledamo razlike med moškimi in ženskami, se pomanjkanje spolne želje vedno pripiše ženski, ki jo še vedno slabšalno označimo kot frigidno. Enako je problematična zdrava seksualna želja, s katero je ženska označena kot nimfomanka; tudi to je neustrezen in slabšalen pojem. Morda bo koga presenetilo, da spol ni med dejavniki, ki bi pomembno vplivali na intenzivnost želje po spolnosti. Moškim se to zgolj pripisuje. Raziskave so namreč pokazale, da so razlike večje med ženskami oziroma moškimi, kot je razlika med spoloma. Moški torej nimajo večje želje po spolnosti kot ženske,« pojasnjuje dr. Gabrijela Simetinger.

Naslednji mit, ki ga seksologinji razbijata, je, »da je moškim užitek v spolnosti pomembnejši kot ženskam. Obema spoloma je užitek enako pomemben, res pa je, da si ga nekateri ljudje lažje priznajo, bolj sprejemajo in tudi bolj dovolijo uživati kot drugi. Skozi zgodovino so se spolni vzorci spreminjali, vendar sta bila ves čas aktivnost v spolnosti in z njo povezan užitek moškim dovoljena, ženskam pa so vsiljevali seksualno pasivnost. Bile so tiste, ki so morale tako izkušnjo sprejemati, in ne glede na to, kaj in kdaj so si želele, pa tudi užitek jim ni bil dovoljen«.

Seksualna »apatija«

»Morda gre prav v tej dediščini iskati razloge, zakaj je med tistimi ljudmi, ki se sprijaznijo s spolnostjo brez užitka, večina žensk. Nemalo jih ima v partnerskih zvezah redne seksualne odnose, v katerih ne uživajo, temveč se zadovoljijo s tem, da omogočijo užitek svojemu partnerju, da ga slučajno ne bi iskal zunaj odnosa. Strokovnjaki to imenujemo seksualna apatija, pravi Gabrijela Simetinger in pojasni, da je to lahko težava, če je ženska drugače zdrava, brez psihičnih težav in v dolgoletni stabilni, sicer zadovoljujoči partnerski zvezi.« Pa je sploh mogoče živeti spolno življenje brez seksualnega uživanja? »Je,« odgovarja Gabrijela Simetinger.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Shutterstock

dr. Gabrijela Simetinger

dr. Irena Rahne Otorepec

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki