Osnovni cilj terapije je ohranitev oziroma povečanje gibljivosti enega ali več sklepov, zmanjšanje bolečine in upočasnitev napredovanja degenerativnih sprememb na prizadetem območju.

Po besedah naše sogovornice je pri fizioterapiji in rehabilitaciji bolnikov z revmatičnimi boleznimi najpomembnejše dvoje: varovanje prizadetih sklepov z zaščitnimi položaji, v katerih so sklepi najmanj obremenjeni, in redne fizioterapevtske vaje. Sklepe varujemo tako, da se izogibamo predolgi hoji in stanju, pazimo, da ne sedimo predolgo na enem mestu in se izogibamo prisiljenim držam.

Posamezne sklepe lahko varujemo s posebnimi opornicami (na primer steznik za hrbtenico), za spodnje okončine, ki so, ko gre za degenerativne obrabe sklepov, najpogosteje prizadete, pa so zelo primerne bergle, tudi v fazi, ko je hoja brez njih še povsem možna. Toda izkušnje kažejo, pravi dr. Matoic, da jih bolniki zelo redko uporabljajo, ker svoje prizadetosti nočejo vidno izpostavljati.

Vaje

Vaje morajo izvajati vsi bolniki z revmatičnimi boleznimi, in to v vseh fazah bolezni. Izjema so le bolniki z akutnim vnetnim revmatizmom, ki morajo v tej fazi mirovati in lahko opravljajo le lažje vaje za napenjanje mišic. Ostali bolniki morajo vaje izvajati redno, saj le tako ohranijo večjo ali manjšo gibljivost sklepov, krepijo mišice, preprečujejo deformacije in ohranjajo funkcijo. Poleg osnovnih vaj je primerno tudi kolesarjenje, pri katerem sklepov spodnjih okončin ne obremenjujejo neposredno, ter plavanje in vodna gimnastika (hidroterapija). Hidroterapija je skupno ime za terapevtske vaje v vodi pri temperaturi od 34 do 36 stopinj. Toplota pospeši krvni obtok in sprošča mišice. Poleg tega so v vodi gibi lažji in manj boleči kot na suhem. V vodi je telo lažje in marsikateri gib opravimo laže, kot bi ga sicer na suhem.

Ostali ukrepi in terapije

Med postopke fizikalne terapije uvrščamo tudi krioterapijo, površinsko termoterapijo, obsevalno terapijo, protibolečinsko elektroterapijo ter ultrazvočno in lasersko terapijo. Krioterapijo izvajajo bodisi fizioterapevti bodisi bolnik sam v obliki polaganja hladnih oblog ali krožne masaže z ledom. Izvaja se v akutni fazi obolenja, da se zmanjšata oteklina in bolečina.Površinska termoterapija se izvaja v obliki parafinskih oblog, termopaka, peloidnih oblog in obsevanja z infrardečimi žarki. Terapija je namenjena obravnavi kroničnih degenerativnih obrab sklepov.
Z globinskim obsevanjem, ki seže nekaj centimetrov v globino (kratki val, mikro val), segrevajo mišice, da se sprostijo in se bolečina zmanjša, in tudi sklep, v katerem se izboljšata prekrvljenost in presnova.

Zdravljenje v zdravilišču

Ena od priljubljenih oblik zdravljenja je bivanje v zdravilišču. Kot pravi naša sogovornica, je tovrstno zdravljenje dobro, potrebno in nujno za vsakega bolnika z revmatizmom. V zdraviliščih izvajajo ustrezno fizioterapijo in rehabilitacijo, ki sta prilagojeni različnim revmatičnim obolenjem. Zdravilni učinki termalne vode so dokazani, vendar se pokažejo šele po treh tednih bivanja v zdravilišču. Zdravljenje v zdravilišču je kontraindicirano za bolnike, ki so v akutni fazi revmatičnega obolenja. S tem se strinja tudi prim. mag. Artur Pahor, dr. med., ki pravi, da je takšno zdravljenje koristno za bolnike s kroničnimi vnetnimi sklepnimi boleznimi, zlasti za bolnike z ankilozirajočim spondilitisom, pri katerem sta temelj zdravljenja prav redna telesna vadba in zdrav življenjski slog. Naš sogovornik meni, da zdraviliško zdravljenje poraja veliko vprašanj. Kot pravi, ga brez dvoma nujno potrebujejo vsi revmatični bolniki, ki so preživeli korektivno sklepno operacijo. Prav tako je nadvse priporočljivo pri bolnikih z vnetnimi sklepnimi boleznimi v fazi, ko prihaja do izgube mišične mase in deformacij. Dr. Pahor meni, da bo treba za bolnike z degenerativnim revmatizmom, ki bi jim takšno zdravljenje prineslo določene koristi, uvesti dodatno zavarovanje za potrebe zdraviliškega zdravljenja.

Bolnik mora biti poučen o svoji bolezni

Vnetni in degenerativni revmatizem sta kronični bolezni, zato je nadvse pomembno, da so bolniki o njiju ustrezno poučeni. Po besedah naše sogovornice je treba med obravnavo bolezni, zlasti med rehabilitacijo, bolnika seznaniti s potekom bolezni in morebitnimi zapleti. Bolnik mora biti seznanjen tudi z ukrepi, s katerimi lahko prepreči napredovanje bolezni, naučiti se mora vaje, ki jih bo moral izvajati vse življenje, ter se seznaniti s položaji in gibi, ki se jim mora izogibati. Skratka, pravi prim. Branka Matoic, bolnika je treba vzgojiti za nov način življenja.

Nekaj napotkov za vsakodnevno življenje z revmatičnimi boleznimi

• redno izvajanje vaj doma,
• počitek v toplem prostoru,
• ledene obloge na bolečih mestih,
• razbremenjevanje spodnjih okončin s palico v nasprotni roki,
• skrb za normalno telesno težo,
• izogibanje prenašanju težkih bremen,
• povijanje gležnjev ali kolen z elastičnim povojem pred daljšimi potmi,
• skrb za pravilno držo (pravilno sedenje, dvigovanje bremen z upogibanjem kolen in ne
• hrbtenice, opravljanje gospodinjskih opravil na visokem stolu).

Bolnikom z revmatičnimi obolenji so na voljo številni pripomočki, ki olajšajo vsakodnevna opravila (oblačenje, slačenje, vstajanje in sedanje na straniščno školjko ali v kopalno kad, obuvanje čevljev; ročaji za prijemanje predmetov, odpiranje vrat itd.). Toda zdravniki opozarjajo, naj bodo ti pripomočki le pomagala. Bolnik mora kljub temu vsak dan razgibavati in uporabljati sklepe, kajti v nasprotnem primeru bodo zakrneli in otrdeli.