Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Predstavljamo vitalne ljudi: Mojca Senčar, predsednica društva Europa Donna

Mojca Senčar, predsednica društva Europa Donna
Mojca Senčar, predsednica društva Europa Donna (Foto: Diana Anđelić)

Rada živim!


Mojco Senčar poznam dobrih trideset let. S Polono, njeno hčerko, sva se v mladosti veliko družili. O njeni mami sem takrat vedela le to, da je zdravnica, ki dela v ustanovi nenavadnega imena (Onkološki inštitut). Čez leta sem njeno ime vse pogosteje videla v medijih, ko je govorila o pomenu zgodnjega odkrivanja raka dojk in pozivala ženske in mlada dekleta, naj si redno pregledujejo dojke. Čeprav bi tudi po novi pokojninski zakonodaji že deseto leto lahko uživala mirno življenje v pokoju, je Mojca vse prej kot običajna upokojenka. Strastno je vpeta v delo Europa Donna, kjer se kot predsednica bori in si prizadeva za izboljšanje razmer pri zdravljenju raka, obenem pa s strokovnimi izkušnjami zdravnice in empatijo ozdravljene bolnice z rakom svetuje po telefonu vsem bolnicam z rakom dojk, ki potrebujejo njeno pomoč, nasvet ali spodbudo. In to jo neizmerno izpolnjuje in osrečuje. Mojca je ženska, ki nikoli ne miruje. Živahna in ognjevita z energijo napolni vsak prostor, v katerega stopi. Če bi jo morala opisati z eno samo besedo, bi bila to – markantna. 
Na vprašanje, od kod ji neizmerne zaloge energije, s katero je obdana in ki jo predvsem izžareva, preprosto odgovori: "Rada živim in skušam vsak trenutek preostalega življenja preživeti karseda dobro!" Nikoli se tudi ne prepušča zunanjim vplivom, njeno razpoloženje ni odvisno od vremena. Vreme jo zanima le v toliko, da se zna ustrezno obleči, na njeno počutje pa nikoli ne vpliva. Skozi življenje potuje z dvignjeno glavo, vedrino in pogumom. Edini strah, ki ga pozna, je strah pred zlobnimi ljudmi. Sicer pa se veseli vsakega trenutka posebej in zanj tudi živi. Četudi je že vse življenje pozitivno naravnana, pa se je tolikšnega veselja do življenja navzela po soočenju z verjetno eno najtežjih diagnoz – rakom.

"Preden sem zbolela, tolikšnega veselja v sebi nikoli nisem čutila, tudi prioritete sem imela postavljene drugače kot danes. Vznemirjala sem se zaradi stvari, zaradi katerih se danes ne bi niti pet minut in prepuščala sem se tudi negativnim čustvom. Že dolgo vem, da si človek ne sme nikoli dovoliti, da bi ga karkoli spravilo iz tira tako silovito, da se mu življenje ne bi več zdelo lepo. To se mi zdi izjemno pomembno."

Vse poklicno življenje je preživela na Onkološkem inštitutu. Postati zdravnica je bila želja iz mladosti in svoje odločitve nikoli ni obžalovala. Nasprotno. Svoj poklic je opravljala z največjo predanostjo in vesela je bila, da je postala anesteziologinja. "Čeprav je ta poklic nekoliko v senci ostalih medicinskih strok, sem v njem neskončno uživala. Vesela sem tudi, da sem delala na Onkološkem inštitutu, saj mi je delo s tamkajšnjimi bolniki veliko dalo, obenem pa sem tudi sama kot zdravnica in kot človek veliko dala njim."

Zelo neobičajno je slišati človeka, ki je tako pozitiven in hvaležen za vse, kar se mu dogaja. Slovenci se zelo radi in na veliko pritožujemo. Kako gledate na to nenehno kritiziranje vsega in vsakogar?
Ljudem, s katerimi prihajam v stik, skušam prikazati lepo plat življenja in vedno zagovarjam stališče, da se splača živeti, tudi takrat, ko pada dež in na nebu ni sonca. Zavedati se moramo, da je vsak trenutek treba preživeti na polno. Vsak trenutek, ki ga ne preživiš, je za vedno izgubljen. Dobro se zavedam, da lahko pomagam samo ljudem, ki so se pripravljeni spremeniti in sprejeti pomoč. Ljudem, ki mi samo jemljejo energijo in niso pripravljeni narediti ničesar, da bi kaj spremenili, se raje izognem.

Veliko delate s težko bolnimi ljudmi. Ko človek zboli, mora marsikaj spremeniti. Kako so na spremembe pripravljeni bolniki z rakom?
Ko človek zboli, se mu poruši svet. Tudi meni se je, ko sem izvedela, da imam raka. In ko se ti poruši svet, je izjemno pomembno, da si ga znaš na novo zgraditi. Lepo je, če ti takrat nekdo pomaga, saj je spreminjanje samega sebe garaško delo. Rada delam z bolnicami, ki so zbolele za rakom, saj vem, da jim lahko veliko dam s svojimi strokovnimi in osebnimi izkušnjami. Nenazadnje sem tudi sama že več kot trideset let ozdravljenka. Ljudje potrebujejo znanje, nasvet o tem, kako se spoprijeti z boleznijo. Zdravniki pogosto nimajo dovolj časa za pogovor, velika težava pa je, da v pogovoru z bolniki pogosto uporabljajo preveč strokoven jezik. Prav preprosta razlaga pa je za bolnike zelo pomembna, tudi če so visoko izobraženi. Bolnikom sem za pogovor vedno na voljo in lahko me pokličejo, kadar želijo. Opažam, da tega nihče ne izkorišča. Pokličejo takrat, ko pomoč in pogovor v resnici potrebujejo.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rak , rak dojk , europa donna , vitalni ljudje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.