Od takrat, ko je prvič zatipala bulico v dojki, do končne diagnoze je minilo deset najdaljših dni. V tistem obdobju je vsak dan izvedela kaj novega, praviloma še hujšega kot prejšnji dan. Mojca, ki je bila do takrat zdrava, zdravnika pa je videvala le ob preventivnih pregledih in ki se je bala pogleda na kri, injekcije ter vse drugo, kar je povezano z bolnišnicami, se je podajala na dolgo pot v neznano. Na njej se je morala sprijazniti tudi z neštetimi vbodi injekcij, kar pa je bilo ob vsem doživetem in preživetem še najmanj.

Bolezen jo je presenetila sredi dela, ustvarjanja in polnega življenja, zato je bila nanjo popolnoma nepripravljena. To je stanje, pravi, ki ti je povsem neznano. O bolezni do takrat ni vedela ničesar in sprva zaradi šoka tudi ničesar ni dojemala. Prežemal jo je strah in občutek nemoči, navdajala jo je jeza, spraševala se je, zakaj prav ona, najbolj pa ji je bilo težko, ker ni vedela, ali bo raka premagala. Bila je mamica majhnih sinov, ki sta jo zelo potrebovala.

Preživela bom!

Od diagnoze naprej se je vse odvijalo zelo hitro. Prej kot v mesecu dni je prestala operacijo, s katero so ji odstranili dojko. Ohranitvena operacija ni prišla v poštev, saj je bil tumor zelo velik. Takoj ko si je dovolj opomogla, so jo začeli zdraviti s kemoterapijami, ki so poglavje zase. Mojca se spominja, da je bilo iz ciklusa v ciklus slabše.

Po tretjem je dosegla dno. "Telesno in duševno sem bila popolnoma izčrpana, prepričana sem bila, da je konec in da bom umrla. Zdravniki so sicer dobro opravljali svoje delo, zdravili so me po vseh protokolih in veljavnih doktrinah, nihče pa mi ni ponujal psihološke opore in pomoči. To je velika pomanjkljivost zdravljenja raka pri nas. Vsak bolnik bi moral poleg zdravil že takoj na začetku dobiti tudi psihološko pomoč. Ta je ključna za ugoden potek in izid zdravljenja.

Zdaj to vem. Naučila sem se iz lastne izkušnje. Ko mi je bilo najhuje, me je poiskala prijateljica, ki je zdravilka. Pomagala mi je, da sem v sebi našla moč, da sem se odločila za življenje. Ko sem to dosegla, ko sem si rekla, Živeti hočem!, se je stanje začelo izboljševati, tako da sem kemoterapijo in zatem še obsevanje zmogla brez večjih težav," je prepričana Mojca.