Zdraviti je treba tudi dušo!

dr. Zvezdana Snoj, spec. psihiatrije
dr. Zvezdana Snoj, spec. psihiatrije (Foto: Osebni arhiv)

Rak dojk

Diagnoza rak ima veliko težo in v bolniku sproža močne duševne reakcije ter obenem vpliva na celoten spekter njegovih medosebnih, družinskih in socialnih odnosov.

Bolezen v življenje vsakega človeka vnese zelo globok čustveni pretres in rak gotovo spada med bolezni, ki posameznika najbolj usodno zaznamujejo. Kljub skokovitemu napredku sodobne medicine in vse boljšim rezultatom zdravljenja, verjetno ni bolezni, ki bi jo še vedno spremljala tolikšna stigma.

Na Onkološkem inštitutu

Čustvena prizadetost, strah, žalost in potrtost so le del normalnih reakcij na diagnozo hude in pogosto dolgotrajne bolezni z negotovim izidom, kot je to rak. V številnih primerih se bolnik s svojo boleznijo uspešno spopada, pri veliko bolnikov pa se čustvene težave le stopnjujejo in "normalna" žalost ob izgubi zdravja preide v hujšo motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo in pomoč. V večini onkoloških centrov v svetu v okviru celostne obravnave bolnikov delujejo tudi službe psihiatrične onkologije, ki ponujajo strokovno pomoč bolnikom in svojcem, ki se po diagnozi znajdejo v zanki globokih čustvenih stisk. Tovrstna služba deluje tudi na ljubljanskem Onkološkem inštitutu, kjer bolnice z rakom dojk, tako kot drugi bolniki z rakom, na priporočilo lečečega zdravnika ali na lastno željo prihajajo na oddelek za psihoonkologijo, pravi dr. Zvezdana Snoj, specialistka psihiatrije.

Najpogosteje: depresija

Potrebe so velike, saj se število obolelih za rakom iz leta v leto povečuje. Zdravljenje bolnic z rakom je lahko dolgotrajno in v številnih primerih traja tudi več let, nemalokrat pa se bolnici pridružijo tudi najbližji svojci, ki so ob tem pogosto tudi sami hudo prizadeti. V psihoonkološko obravnavo pa niso vključene vse bolnice, ki bi tovrstno pomoč potrebovale, pravi dr. Snojeva in poudarja, da je največja težava v tem, da simptomi nekaterih stanj, kot je depresija, ki je najpogostejša duševna motnja pri obolelih z rakom, nemalokrat ostajajo neprepoznani in posledično nezdravljeni. Po podatkih nekaterih študij tudi do 74 odstotkov bolnikov z rakom kaže depresivno razpoloženje, žal pa je le pri 20 do 50 odstotkih teh bolnikov depresivna epizoda prepoznana in bolniki napoteni na ustrezno obravnavo.

Še vedno je namreč razširjeno prepričanje, da je za bolnike z rakom normalno, da so depresivni. Na drugi strani je, če se bolnik srečuje s hudo boleznijo, kot je rak, spremembe razpoloženja pogosto težko ovrednotiti. Simptomi depresije poleg poslabšanja kakovosti življenja vplivajo tudi na zmanjšanje motivacije za zdravljenje maligne bolezni in posledično njen slabši izid. Povsem nepotrebno je, da bolnice s svojimi duševnimi težavami ostanejo same zato, ker je zdravljenje ponavadi zelo uspešno, pravi sogovornica.Psihiatrična obravnava bolnic in bolnikov je večplastna ter ponavadi poteka v kombinaciji medikamentoznega zdravljenja in psihoterapije, v obliki individualne ali skupinske obravnave.

Spremenjena samopodoba

Bolnice z rakom dojk, ki prihajajo po pomoč, kažejo različno raven psihiatrične simptomatike. Ta je v močni povezavi s predhodno osebnostno naravnanostjo, stadijem bolezni, ter s starostjo in socialnimi dejavniki. Večina žensk se praviloma zelo težko sprijazni z izgubo dojke, ki že stoletja ohranja močno simbolno sporočilo ženskosti in materinstva.

Spremenjena zunanja podoba telesa in izguba dojke močno vplivata tudi na spremenjeno samopodobo ženske ter poglobi občutke negotovosti in manjvrednosti. Temu lahko sledi vrsta strahov - pred invalidnostjo, odvisnostjo od drugih, izgubo pomembnih socialnih stikov, smrtjo ipd. Izrazito občutljiva skupina so mlajše bolnice z majhnimi otroki in samske ženske, ki jih spremlja občutek, da jih bolezen utegne prikrajšati za možnost ustvarjanja partnerskih odnosov, materinstva in družine, kariere ...

Svojci so enako prizadeti

Rak dojke ne prizadene samo bolnice, temveč vso njeno družino. Sodelovanje družinskih članov pri zdravljenju je izredno pomembno, vendar ne smemo pozabiti, da so pogosto svojci tudi sami hudo prizadeti in prav tako potrebujejo strokovno pomoč. Pogosto vprašanje in dilema bolnic z majhnimi otroki je, ali naj se z otroki odkrito pogovorijo o svoji bolezni ali jim je bolje resnico zamolčati. Izkušnje so pokazale, pravi dr. Snojeva, da je vsekakor bolje otrokom pojasniti novo situacijo, vendar njihovi zrelosti in starosti primerno. Tudi če ne vejo, kaj natančno se dogaja, otroci vedno čutijo, da nekaj ni v redu, tako kot bi moralo biti, in če nimajo ustreznih informacij, si stanje praviloma predstavljajo še veliko hujše, kot je v resnici, opozarja sogovornica.

Živeti z rakom

Zaradi napredka medicine je čedalje več ozdravljenih primerov vseh rakov, tudi raka dojk. Včasih so mislili, da ozdravljen rak ne pušča nobenih posledic na duševnem zdravju, vendar to, žal, ne drži. Pokazalo se je namreč, da ozdravljeni kažejo višjo raven psihiatrične simptomatike kot povprečna populacija.Ko bolnica velja za ozdravljeno, se mora vrniti v normalno življenje.

Toda to, kar je pred boleznijo veljajo za normalno življenje, je po končanem zdravljenju lahko obrnjeno na glavo, zlasti če je bilo zdravljenje dolgotrajno. Bolnice se tako srečujejo z negotovostjo glede morebitne ponovitve bolezni, s strahom pred lastno minljivostjo ipd. Na drugi strani ob hudi življenjski preizkušnji ugotavljajo, da so se spremenile, morda tudi osebnostno dozorele. Na življenje začnejo gledati z drugačnimi očmi, spremenijo se vrednote in cilji. Čeprav se na prvi pogled morda zdi nenavadno, pogosto slišimo, da je bolezen v življenje obolelega prinesla tudi marsikaj dobrega.

Velika preizkušnja

Zelo velika preizkušnja je predvsem vključitev v nekdanje socialno okolje. Okolica, svojci in prijatelji pogosto ne vedo, razlaga dr. Snojeva, kako bi pristopili k bolnici, dvomijo in se sprašujejo o tem, kaj ji lahko rečejo, kaj vprašajo, kako bi ji lahko pomagali, ne da bi jo pri tem prizadeli.

Včasih je še posebno težavna vključitev v delovno okolje. Raziskave, opravljene v tujini, namreč kažejo, da bolnice in bolnike z rakom na delovnem mestu pogosto diskriminirajo.

Odpuščanje, premestitev na manj zahtevno in slabše plačano delovno mesto in onemogočanje napredovanja so le najizrazitejše oblike, ki jih okušajo na lastni koži tudi bolnice po končanem zdravljenju raka dojke. To so resni problemi, pravi sogovornica, in ker se bo v prihodnje število novoodkritih primerov raka dojk in tudi število ozdravljenih primerov povečevalo, bo to predstavljajo svojevrsten izziv za psihoonkologijo in psihiatrijo, za medicino in seveda za širše socialno in družbeno okolje.
Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki