Prednost intravenoznih bisfosfonatov pred tabletami je v lažjem določanju odmerka in bolj predvidljivi koncentraciji zdravila v krvi, medtem ko so bisfosfonati v tabletah za bolnice bolj praktični, saj jih jemljejo same doma in jim ni potrebno za čas aplikacije v bolnišnico oz. zdravstveni dom. Bisfosfonati v tabletah imajo slabo biorazpoložljivost, kar pomeni, da je za isto koncentracija zdravila v krvi potreben višji odmerek, kot pri intravenozni aplikaciji.

Kdaj ena in kdaj druga oblika?

Podporno zdravljenje v obliki tablet pride v poštev, če se bolezen ni preveč razširila v kosteh, če ni zlomov kosti ali hujših bolečin in/ali če bolnica želi prejemati zdravila v obliki tablet. Če je bolezen zelo razširjena in povzroča veliko težav, tudi zlome, bolnice – vsaj na začetku – prejemajo bisfosfonate intravenozno, zlasti če sočasno prejemajo kemoterapijo. Če bolnice prejemajo hormonsko terapijo za osnovno bolezen in če ta ni zelo razširjena, se pogosteje odločijo za bisfosfonate v obliki tablet, razlaga dr. Škof in poudarja, da vsekakor upoštevajo tudi želje bolnic. Kot pravi, mnoge bolnice raje uporabljajo tablete, ker to pomeni, da so lahko doma. Vsak dan vzamejo po eno ali dve tableti, odvisno od vrste bisfosfonata. Intravenozna aplikacija bisfosfonatov je na vrsti vsake tri do štiri tedne, kar navadno sovpada s ciklusi kemoterapije.

Kot pravi dr. Škof, so bolnice pri zdravljenju na domu praviloma zelo skrbne; če si izberejo zdravljenje z bisfosfonati v obliki tablet, tudi poskrbijo, da jih redno jemljejo. Tudi sicer so onkološki bolniki praviloma veliko bolj motivirani za zdravljenje kot drugi bolniki.

Načeloma dve leti

Trenutne smernice predvidevajo, naj podporno zdravljenje z bisfosfonati traja dve leti. Klinične raziskave namreč še niso potrdile koristi dolgotrajnejšega zdravljenja. Razveseljivo pa je, da je vse več primerov, pri katerih je zdravljenje učinkovito tudi po tem času, zato nemalo bolnic prejema to zdravljenje še dlje, razlaga sogovornik. Vsekakor prvi dve leti podporno zdravljenje predpišejo vsaki bolnici, po tem času pa ocenijo tveganje in koristi za vsako bolnico posebej in se odločijo, kako naprej. Previdnost velja zlasti zaradi neželenih učinkov zdravljenja, ki se lahko sčasoma povečujejo. Najbolj se bojijo osteonekroze čeljusti, ki je resda redek, vendar hud zaplet zdravljenja z bisfosfonati. Zdaj je znano, da se pogosteje pojavi pri nesaniranem zobovju. Kot pravi dr. Škof, pred uvedbo zdravljenja z bisfosfonati priporočijo saniranje zobovja, med prejemanjem bisfosfonatov pa bolnicam svetujejo, naj redno skrbijo za urejeno in zdravo zobovje.

Kaj pa se zgodi po dveh letih, če bolezen napreduje? Velja načelo, pojasnjuje dr. Škof, da bisfosfonate uporabljajo za podporno zdravljenje. V primeru napredovanja bolezni sistemsko zdravljenje zamenjajo – bodisi s kemoterapijo bodisi s hormonsko terapijo. Če stanje bolnice to dopušča, s podpornim zdravljenjem z bisfosfonati nadaljujejo tudi po dveh letih.

Za čim večjo kakovost življenja

Naš cilj je, razlaga sogovornik, da ima bolnica zaradi bolezni čim manj težav, da je doma in živi karseda kakovostno življenje. Bolezen v kosteh pomeni, da utegne imeti bolnica bolečine in da lahko pride do zloma, zato je glavni cilj vsakega zdravljenja predvsem blaženje bolečin in preprečevanja zlomov. Če dosežejo ta osnovna cilja, lahko bolnice večinoma živijo bolj ali manj normalno.