SEZNAM PRAVIC NEGOVALK/NEGOVALCEV
Seznam, ki so nam ga dali na Livingstonu, vsebuje devet temeljnih pravil, ki jih moramo negovalke/negovalci vsakodnevno upoštevati. Pozor: vsakodnevno upoštevati!

Ta pravila oziroma načela so naslednja:

1. Imam pravico in dolžnost, da vsak dan poskrbim zase. To, da skrbim zase, ni sebičnost ali izogibanje dolžnostim. To, da dobro skrbim zase, je pogoj, da lahko primerno skrbim za druge, zlasti za osebo, ki jo negujem.

2. Imam pravico in dolžnost, da od drugih zahtevam pomoč, in to ne glede na to, da se bodo ti temu praviloma upirali. Zavedam se ter priznavam meje svojih zmožnosti in moči.

3. Imam pravico in dolžnost, da živim svoje življenje tako, kot bi ga živela/živel, če bi bila oseba, za katero skrbim, zdrava. Vem, da za osebo, za katero skrbim, naredim vse, kar v danih razmerah lahko naredim. Imam pravico, da nekatere stvari naredim tudi zase.

4. Imam pravico do jeze in žalosti. Imam pravico, da ti čustvi, enako kot druga težka in težavna čustva, tudi občasno izrazim.

5. Imam pravico in dolžnost, da zavrnem vsak zavesten ali nezaveden poskus osebe, ki jo negujem, da z mano manipulira s tem, da v meni vzbuja občutek krivde, ali s tem, da se name jezi.

6. Imam pravico, da sem za nego, ki jo dajem, deležna upoštevanja, spoštovanja, razumevanja in odpuščanja − tako od osebe, ki jo negujem, kot tudi od ostalih. Ta čustva tem osebam tudi vračam.

7. Imam pravico in dolžnost, da sem ponosna/ponosen na to, kar delam za osebo, ki jo negujem, in da sem ponosna/ponosen na pogum, ki je potreben, da zadovoljujem potrebe osebe, ki jo negujem.

8. Imam pravico in dolžnost, da ščitim svojo individualnost in da živim svoje življenje na način, ki zagotavlja, da bo to življenje polno in smiselno tudi, ko oseba, ki jo negujem, sploh ne bo več potrebovala moje pomoči ali pa bo ta pomoč manjša.

9. Imam pravico in dolžnost, da pričakujem in zahtevam, da bodo pomoč, ki jo v naši državi nudijo bolnim in ostarelim, na voljo tudi negovalkam/negovalcem.

KAJ POMENI SEZNAM?
Ko ste prebrali zgornje zahteve, vam je bilo najbrž jasno, da seznam pravic negovalk/negovalcev pomeni, da morate resno premisliti o tem, kako in koliko pomoči nudite osebi, ki jo negujete, a tudi o tem, kako ob negi, ki jo izvajate, skrbite ali ne skrbite zase. Spomnim se, da sem sama, ko sem se na Livingstonu prvič srečala s tem seznamom, morala globoko, res globoko zajeti sapo. To pa zato, ker mi je bilo nemudoma jasno, da v dolgih letih, ko sem negovala svojo hčerko s cerebralno paralizo, nikakor, ampak nikakor nisem upoštevala niti najosnovnejših načel s seznama. Moje življenje je namreč dolga leta potekalo tako, da sem čez dan ves čas namenila ukvarjanju s hčerko, ponoči sem delala za službo, spala sem največ štiri ali pet ur, osebnega življenja pa sploh nisem imela. Če sem hotela uresničiti zahteve z zgornjega seznama, sem morala krepko počistiti v svoji glavi in nato krepko spremeniti svoje vsakodnevno življenje. To mi je v veliki meri uspelo, na kar sem lahko, zdi se mi, upravičeno ponosna. Toda pot ni bila lahka in konkretni koraki niso bili ne neboleči ne lahki.

KAJ JE TOREJ TREBA STORITI?
1. Povečajte količino časa, ki ga posvetite skrbi zase. Če se držite drugih načel livingstonske terapije, ste to že postorili. Če trikrat na dan meditirate po 10 do 15 minut, če po kosilu počivate, če opravite 45-minutno meditacijo, če greste za eno uro na sprehod in če spite 8 ur, sebi, svojim potrebam in svojemu zdravju namenite znatno več časa kot v preteklosti. Tudi če ste ta optimalni program delno prilagodili in torej vsega naštetega ne izvajate vsak dan, imate zagotovo več časa zase kot prej. To je velik dosežek, na katerega morate biti ponosni.

2. Vsak večer pred spanjem sestavite urnik za naslednji dan. V urnik zapišite čas, ki ga namenite sebi. Poskrbite, da ga bo vsaj toliko, kot ga je bilo danes. Seveda so možne izjeme − pride dan, ko je zunanjih obveznosti preveč  −, vendar pazite, da se to zgodi karseda redko, nikakor pa ne več kot enkrat na teden. Urnika se nato tudi držite. Če je treba, kot pijan plota! In še nasvet: na urnik vedno dajte kakšno obveznost manj, kot ste nameravali sprva, in vsaki namenite, denimo, četrt ure več, kot ste nameravali. Zakaj? Ker se tako izognete pritisku in s tem stresu, ki ga povzroča občutek pomanjkanja časa.

3. Poiščite ljudi, ki vam bodo pomagali pri negi! Pozanimajte se, kaj lahko zahtevate od zdravstvene in negovalne službe. Negovalke/negovalci pogosto izvajamo nego, do katere so bolne osebe upravičene iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Tudi če gre za pol ure časa, ki ga tako pridobite zase, je to pol ure, ko lahko počivate. Torej se izplača!

4. Obveznosti nege porazdelite med druge družinske člane! Običajna podoba družine z osebo, ki jo je treba negovati, je, da se negovalka/negovalec muči do onemoglosti, drugi družinski člani pa imajo obilo prostega časa, ko lahko gledajo televizijo, hodijo ven, imajo proste konce tedna in med počitnicami seveda ne izvajajo nege. Oni so seveda zdravi, negovalec/negovalka pa zboli! Porazdelite delo. Naj posamezne obveznosti prevzame tudi soprog/soproga. Izborite si vsaj en prost dan v tednu. In vsaj deset dni počitnic, ko vam ne bo treba izvajati nege.

5. Uprite se občutkom krivde, ki vas bodo napadli takoj, ko boste omejili količino časa in število obveznosti, ki jih izvajate v zvezi z nego ljubljene osebe. Vprašajte se, zakaj se pojavljajo občutki krivde in ali nege ne izvajate morda prav − ali celo predvsem − zaradi njih. Če v razumnih mejah skrbite zase, za svoje zdravje, dobro počutje in lastno srečo, niste slabši človek! Drži, da kot Slovenke in Slovenci še posebno povezujemo posameznikovo moralnost s tem, koliko se žrtvuje za druge. To zlasti velja za ženske. Cankarjeva mati je pač še vedno prototip moralne Slovenke. Uprite se temu. Kajti če se ne boste uprle, zagotovo ne boste mogle ozdraveti! Kar naprej se boste uničevale in zdravje bo iz dneva v dan slabše.

6. Naučite se krotiti sebičnost svojih bližnjih! Sebičnost drugih družinskih članov je v tem, da vso nego bolnega družinskega člana prevalijo na pleče ene same osebe! Sebičnost je tudi to, da oni gledajo televizijo, imajo prosti čas, proste konce tedna in počitnice brez nege, vi pa ne! Jasno je, da bo, ko boste zahtevali, naj tudi oni prevzamejo del nege, ogenj v strehi. Jasno je, da se bodo vaši egoisti uprli temu, da bi bil njihov v nebo vpijoč egoizem kakorkoli omejen. Pričakujte razpravljanje in tudi prepire. Toda vztrajajte! Samo če boste vztrajali, bodo drugi družinski člani dojeli, da gre zares. In šele tedaj, ko bodo dojeli, da gre zares, bodo nekaj tudi naredili. To je razumljivo. Kdo pa bi brez odpora omejil lastno ugodje, če je doslej za vse zoprnije poskrbel nekdo drug? Morate jih razumeti. Toda najprej in predvsem razumite sebe. Vsaj toliko, kot razumete druge. In še to: svojim dragim jasno povejte, da je to, da si želijo, da bi ozdraveli, prazno govoričenje, če vam pri tem ne pomagajo!

7. Krotite tudi sebičnost osebe, ki jo negujete! Osebe, ki jih negujemo, razvijejo občutek, da so središče sveta, da jim mora biti vse, predvsem pa negovalka/negovalec, podrejeno. Naučijo se, da je njihova zahteva zakon, kar po potrebi tudi lepo izkoriščajo. Naučijo se, da se z njimi ukvarjamo toliko bolj, kolikor več nege potrebujejo. Zato zahtevajo nego tudi takrat, ko je v resnici ne potrebujejo. Našo pomoč zahtevajo tudi, če nekaj zmorejo sami, in to samo zato, da bi se ukvarjali z njimi. Celo reč poglejte tudi z druge strani: če bo negovana oseba sama naredila reči, ki ste jih doslej opravljali vi, bo tako samostojnejša, kar bo v prvi vrsti koristilo njej.

8. Sestavite seznam! Modro je, da si v miru in na samem priznate, kaj vse opravljate za negovano osebo, kar bi ta lahko postorila sama. In kaj, kar bi lahko postorili drugi. Zraven napišite, kdo bi lahko opravil določeno opravilo, in nato naj ga tudi opravi. Že jutri!

9. Pogovorite se z negovano osebo! Razložite ji, da je vaša ozdravitev zelo odvisna od tega, da imate več časa zase, kar pomeni, da manj časa namenite negi. Skupaj se dogovorite, kaj bi lahko storila negovana oseba sama, kaj bi lahko postorili drugi in kdo bi to lahko bil. Če se bo negovana oseba strinjala s prenosom nege, bo manj konfliktov in izsiljevanja. Negovani osebi pokažite hvaležnost, ker razume vaše potrebe in je pripravljena sodelovati pri vašem zdravljenju. Poskusite in najbrž boste presenečeni. Mene je hčera prav na tej točki neverjetno prijetno presenetila. Ne samo, da je sprejela samostojno opravljanje vrste zadolžitev, ki sva jih doslej opravljali skupaj, ampak je začela budno paziti name. Tako je − in še vedno − zavrača vse telefonske klice, kadar na primer počivam ali se ukvarjam s sproščanjem/meditacijo. Pri tem je doslednejša od mene!

Toliko o posebnih navodilih za negovalke in negovalce. Naslednjič pa nekaj več o medicinskem ozadju livingstonske terapije, o ozadju, ki kaže, da samoozdravitve raka niso noben čudež, marveč logična posledica nekaterih sprememb v telesu, ki nastanejo zaradi spremenjenega bakteriološkega stanja in izboljšanega delovanja imunskega sistema.