Psihosomatika in rak

(Foto: Jupiterimages)

Z Vesno Godino in Livingstonom nad raka

Nekaj uvodnih reči o povezanosti misli in raka sem že napisala. Skušala sem vam vsaj v osnovi orisati logiko, po kateri naše misli in čustva vplivajo na nastanek, potek in izid bolezni. No, tokrat gremo še nekoliko naprej v tej smeri. In prosim vas, da berete naprej, četudi se vam je moje zadnje pisanje zdelo usekano. Berite naprej! Za vaše dobro.

Tri ključne skupine vzrokov

Že zadnjič smo ugotovili, da pri človeku duševnost ni ostro ločena od telesnosti. Da so torej človekovi duševni procesi, njegova psiha, povezani z njegovim telesom. Da to, kar se dogaja v človekovi psihi, vedno učinkuje tudi na človekovo telo. Na njegove telesne procese. Seveda velja tudi nasprotno.

Toda nas bo v nadaljnjem razmišljanju zanimala predvsem prva zveza. Namreč: kako človekovi duševni procesi, njegovo psihično življenje, vpliva na njegovo telo in telesne procese? Ali še določneje: kako ti procesi vplivajo na nastanek, razvoj in ozdravitev raka?

Čeprav pri nas uradna medicina ne govori o tej zvezi in ji pri zdravljenju ne posveča nikakršne pozornosti, je v svetu drugače. Ne samo na Livingstonu, kjer je razreševanje vozlišč posameznikovega trpljenja sestavni del terapije. Ne, tudi drugod po svetu. Precej na splošno namreč velja, da obstajajo tri ključne skupine vzrokov, ki povzročajo raka.

V prvo skupino sodijo dedne predispozicije, torej dedna nagnjenost k raku. Ta se kaže v tem, da so, denimo, vaši sorodniki že obolevali za to boleznijo.
V drugo skupino vzrokov sodi življenjski slog. Sem spadajo stresno življenje, nepravilna prehrana, premalo in neustrezno spanje.
V tretjo skupino pa sodi psihosomatika, predvsem travmatični konflikti, zaradi katerih posameznik dolgo in intenzivno trpi.

Nemški primer

Kako zares jemljejo tretjo skupino vzrokov v tujini, lepo pokaže primer Nemčije. V Nemčiji vsakemu bolniku z rakom zdravstveno zavarovanje poleg rednega medicinskega zdravljenja plača še nekajmesečno psihosomatsko zdravljenje, ki sledi rednemu medicinskemu (torej operaciji, kemoterapiji, obsevanju). Obstaja uraden seznam klinik in drugih zdravstvenih ustanov, kjer izvajajo takšno zdravljenje. Na to zdravljenje odhajajo bolniki kot na redni del zdravstvene obravnave, ne pa, kot je to slučaj pri nas, zgolj izjemoma. In kot sem že povedala, stroške zanj plača zdravstveno zavarovanje. Lahko ste prepričani, da morajo obstajati nesporni dokazi o pozitivnih učinkih psihosomatskega zdravljenja na rakave bolnike, če Nemci, ki nikoli niso dali niti ene marke oziroma zdaj evra za nič, kar ni vredno svojega denarja, iz zavarovalniškega denarja plačujejo tudi psihosomatsko zdravljenje.

Toda mi seveda ne živimo v Nemčiji. Pač pa v Sloveniji. To pomeni, da psihosomatsko zdravljenje ni sestavni del redne in splošne terapije bolnikov z rakom. Pri nas ste praviloma operirani, dobite kemoterapijo in/ali obsevanje, ostalo je praviloma neobvezno in prej ko ne izjemno. To seveda pomeni praviloma tudi, da si morate psihosomatsko zdravljenje (tu ne mislim obiskov pri kliničnem psihologu in psihiatru, kadar ste v veliki duševni stiski) omisliti in tudi plačati kar sami. Če hočemo ozdraveti. Ali povedano drugače, če hočemo povečati možnosti za svojo ozdravitev.
Vprašanje se seveda glasi, kako?

Kako to storiti?

Po moji izkušnji se je dobro držati nekaterih osnovnih korakov:
1. Seznanite se z obstoječim znanjem o povezanosti psihosomatike in raka.
2. Priznajte si konflikt.
3. Priznajte si čustva, ki so s povezana tem konfliktom.
4. Lotite se razreševanja tega konflikta in odpravljanja z njim povezanih čustev.
5. Izoblikujte in izvajajte ustrezne pozitivne afirmacije.
6. Izoblikujte in izvajajte ustrezne vizualizacije.
7. Izvajajte ustrezne oblike in tehnike meditacije.

Prvi korak, ki ga je po moji izkušnji treba narediti, je torej to, da se seznanite z obstoječim znanjem o povezanosti psihosomatike in raka. Pri tem boste naleteli na različna mnenja. In na različne terapije. Mnenja se gibljejo od tistih, ki povsem zanikajo pomen psihosomatike (denimo slovenska uradna medicina), do tistih, ki menijo, da je psihosomatika edini resnični vir raka in da ga je treba zato, če želimo ozdraveti, zdraviti predvsem ali izključno s psihosomatskim zdravljenjem.

Hamerjeva teorija

Meni se je s tem v zvezi zdela zelo zanimiva Hamerjeva teorija, s katero so me prijazno seznanili znanci moje sestre; prek nje so mi poslali fotokopije povzetkov teorije, ki so od junija 1994 do februarja 1995 v kratkih slovenskih povzetkih izšli tudi v reviji Aura. S to teorijo se lahko natančno seznanite v knjigah njenega avtorja, nemškega zdravnika Rykeja Geereda Hamerja z naslovi Krebs. Krankheit der Seele (ISBN 3-926755-01-6) in Vermachtnis einer neuen Medizin. Ontogenetische Systems der Tumoren (ISBN 3-926755-00.8), ki ju je izdala založba AMICI-DI-DIRK (Salzburgstr. 29, 5000 Köln 41). Osnovna logika te teorije je, da raka sproži spremenjeno delovanje možganov. Do takšnega spremenjenega delovanja pride zaradi intenzivnega konflikta oziroma travme, ki je povezana s posameznikovim močnim psihičnim trpljenjem. To stanje spremeni normalno delovanje posameznega dela možganov tako, da možgani začnejo v telo oziroma v posamezne telesne dele in organe pošiljati drugačne signale za njihovo delovanje, kot je normalno. Ti signali so fiziološki impulz za tvorbo rakastih celic. Fiziološki impulz, ki je torej povzročen psihološko. Zato je po dr. Hamerju sleherna terapija, ki ne odpravi tega vzroka za tvorbo rakastih celic torej vsaka terapija, ki ne odpravi travme in z njo povezanega duševnega trpljenja neuspešna in ne vodi, vsaj ne dolgoročno, v ozdravitev.

Drugi pristopi

Seveda obstajajo tudi druge teorije. Drugi pristopi. Ki so razdelali svoje logike. In svoje razlage. Presenetljivo je, da so si ti pristopi kljub razlikam podobni, ko gre za opise psihosomatskih vzrokov za posamični tip raka. Ali povedano preprosteje: če primerjate psihosomatske vzroke za določen tip raka po različnih teorijah, so si ti zelo podobni oziroma celo identični. Določeni tipi travm so povezani z določenimi tipi raka.

Moj primer

Naj navedem lasten primer, ki me je povsem prepričal v navedene zveze. Za moj tip raka ščitnice po Hamerjevi teoriji velja konflikt nemoči. Konflikt, ki je opisan takole: "Konflikt nemoči: imam zvezane roke, ničesar ne morem storiti. Nujno bi bilo nekaj ukreniti, nihče pa ne naredi ničesar." Po neki drugi teoriji je psihosomatski konflikt, značilen za ščitnico, opisan takole: "Ponižanje. Nikoli mi ne uspe narediti tega, kar bi rada naredila. Kdaj bom na vrsti jaz?" Po neki tretji teoriji gre občutke "strahu, ujetosti in utesnjenosti". Ko sem vse to prebrala, sem lahko zgoraj zapisano samo potrdila. Leta sem namreč živela v stanju nemoči, občutka zavezanih rok, tega, da ne morem ničesar narediti, da stvari ne morem narediti tako, kot bi želela. Hkrati sem živela v nenehnem pomanjkanju časa, tako da se mi je v resnici vedno znova odpiralo vprašanje, kdaj bom na vrsti jaz. Vse to je bilo povezano z intenzivnimi občutki ponižanja. To dolgoletno stanje, povezano tako s hčerkino cerebralno paralizo kot tudi in še zlasti z razmerami v službi, je v isti smeri intenziviral še odločilen čustveni šok, ki je nastopil januarja tistega leta, ko sem zbolela za rakom (za rakom sem zbolela osem mesecev pozneje, torej septembra). Ves čas od januarja do septembra sem intenzivno trpela, trpela tako, da se mi je na trenutke zdelo, da se bom od bolečine raztrgala.

Res je ...

Torej se je moje stanje ujemalo z opisanim v literaturi. No, ko sem prebrala še to, da je za raka značilna "globoka rana; dolgotrajna zamera; človeka razjeda velika skrivnost ali žalost; v sebi nosimo sovraštvo; saj je vse zaman", me je dokončno sesulo. Kajti res je bilo, da sem od tistega januarja naprej v sebi nosila globoko rano, ki se ni hotela celiti. Res je bilo tudi, da so bile v meni dolgotrajne zamere. Do več ljudi. Res je bilo, da me je razjedala velika žalost, za katero nisem vedela, kako jo ukrotiti. Res je bilo, da sem doživljala stanje, ko se je zdelo, da je vse zaman. In res je bilo tudi, čeprav sem si to težko priznala, da je bilo v meni sovraštvo. Do tistih, ki so mi pripravljali trpljenje v službi. In do osebe, ki je bila povezana v mojih očeh je bila takrat celo kriva z mojim zlomom v januarju. Vse to je bilo res.


Seveda vam vsega tega ne pišem zato, da bi vas do podrobnosti seznanila z mojim zasebnim življenjem. Ne, predvsem zato, da boste vedeli, kako ravnati. Kaj vam je storiti. In zato, da vam pokažem, kako in zakaj sem se prepričala v povezave med psihosomatiko in rakom. Pač zato, ker so ugotovitve v knjigah, katerih avtorji me niso nikoli videli in me niso poznali, popolnoma in povsem veljale zame. To sem uvidela takoj, ko sem bila dovolj resnicoljubna. Ko sem bila pripravljena pogledati vase. In ko sem si bila pripravljena to, kar sem videla, tudi priznati.

Pogledati vase

Mislim, da to mora narediti sleherni bolnik z rakom. Pogledati vase. Si priznati svoj konflikt.
Trpljenje. Čustva. Čeprav niso vedno pozitivna. Ali hvalevredna. In to zato, ker si tako prizna problem. Ali vsaj del problema, ki je povezan z nastankom njegovega ali njenega raka. Problem, ki ga je treba rešiti zato, da bi zdravljenje raka napredovalo. V ozdravitev.

Da ne bo pomote

Z izjemo zadnje navedene psihosomatske zveze (tiste, ki se začne z globokim trpljenjem) za moj primer opisani konflikti niso značilni za druge vrste raka. Po psihosomatskih raziskovanjih imajo različni tipi raka v ozadju različne tipe konfliktov. Rak na dojki drugačnega kot rak na debelem črevesu. Ali levkemija.

Premislite ...

 Morda si bo kdo od vas z zapisanim lahko kaj pomagal. Odkritosrčno premislite, kateri intenzivni konflikt ste doživeli nekako leto dni, preden ste zboleli za rakom. Kateri vas je dotolkel? Resnično prizadel. Vas res bolel. Kakšna čustva je sprožil? In kako je bilo vse to povezano z globoko rano in/ali dolgotrajno zamero in/ali tem, da vas razjeda velika žalost ali skrivnost, in/ali da v sebi nosite sovraštvo in/ali občutek nemoči.

Veliko uspeha in predvsem ogromno korajže in resnicoljubnosti vam želim!

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Matic Fabjan

Matic Fabjan dr. med. spec. plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki