Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Odnos med zdravnikom in bolnikom

prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med., spec. radioterapevt
prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med., spec. radioterapevt (Foto: Diana Anđelić)

Pogovor je ključnega pomena

Odnos med bolnikom in zdravnikom je ena najpomembnejših sestavin zdravljenja. Čeprav se morda sliši pretirano, sta od tega v veliki meri odvisna tudi uspešnost in potek zdravljenja. Žal je tako, da prav pri komunikaciji, naj bo v medicini še tako pomembna, neredko prihaja do kratkih stikov. Bolniki se pogosto pritožujejo, da zdravniki zanje nimajo časa, da jim niso pripravljeni odgovarjati na vprašanja in da jih imajo zgolj za številke. Na drugi strani zdravniki odgovarjajo, da imajo pri množici bolnikov in pomanjkanju kadrov za posamezne pogovore vse premalo časa, v isti sapi pa priznavajo, da bi jim prav prišla veščina sporazumevanja ne le z bolniki, temveč tudi z njihovimi svojci.

Pogovor z bolnikom in njegovimi svojci je zelo pomemben v vseh vejah medicine, a morda še za odtenek pomembnejši v onkologiji. Tam se zdravstveno osebje vsakodnevno srečuje z zahtevno nalogo, kako bolniku in svojcem povedati, da ima hudo, pogosto neozdravljivo bolezen. To so bolniki, pred katerimi je dolgo in naporno zdravljenje z negotovim izidom, zato sta dragocena tako odnos, ki ga do njega vzpostavi zdravnik, ki ga bo spremljal v procesu zdravljenja, kot količina informacij, ki jih bo dobil o vsem, kar se bo z njim med zdravljenjem dogajalo. Za to pa je potreben čas. Čas, ki je praviloma skopo odmerjen.

So tudi izjeme
 
Med tistimi, ki so k temu vprašanju pristopili drugače in bolj organizirano, so zdravniki z oddelka za zdravljenje raka pljuč. Svoje delo so organizirali tako, da poleg redne ambulante za bolnike ponujajo tudi posebno ambulanto za bolnike, ki na zdravljenje prihajajo prvič. Pogovarjali smo se s prof. dr. Matjažem Zwittrom, dr. med., specialistom radioterapevtom z Onkološkega inštituta v Ljubljani in soavtorjem knjige Communication With the Cancer Patient, Information and Truth, (Komunikacija z rakavim bolnikom, informacije in resnica), ki jo je za založbo New York Academy of Sciences uredil skupaj z italijansko kolegico, dr. Antonello Surbone.
Kot pravi sogovornik, imajo na njihovem oddelku ambulanto za tri različne skupine bolnikov: ena je namenjena bolnikom, ki so v procesu zdravljenja in hodijo na redne terapije. Teh je največ in ta ambulanta po sogovornikovih besedah spominja na "avtobusno postajo". V enem dopoldnevu se v njej zvrsti tudi precej več kot 30 bolnikov, zato že hiter izračun pove, koliko časa si lahko zdravnik vzame za enega. Drugo skupino sestavljajo bolniki, ki prihajajo na kontrolne preglede, v tretjo pa sodijo bolniki, ki prihajajo prvič. To skupino, razlaga dr. Zwitter, je treba obravnavati drugače. Predvsem ji je treba posvetiti veliko več časa kot nekomu, ki pride skoraj vsak teden.

Informacije so dragocene

"Bolnike, ki so prvič v ambulanti, skušamo čimbolj poučiti. Nekateri pridejo popolnoma neobveščeni, čeprav so jim opravili številne preiskave in so verjetno tudi podpisali kak obrazec, da se strinjajo s posegi, a niso niti vedeli, za kaj točno so bili potrebni in kaj je bil njihov namen. To je delno razumljivo, saj natančno informacijo o vseh postopkih lahko da samo tisti, ki bo bolnika z njimi zdravil. Jaz, denimo, ne morem dati podrobnih informacij o kirurškem zdravljenju, ker bolnikov ne operiram. Seveda velja tudi obratno; nekdo, ki ne obseva, ne more bolniku razlagati podrobnosti radioterapevtskega zdravljenja. In prav je tako, saj je medicina zdaj že tako napredovala, da nihče ne more poznati vseh podrobnosti različnih oblik zdravljenja vseh vrst raka. Zato bolnika napotiš h kolegu, ki se ukvarja s posamezno stroko in je edini pristojen, da bolniku razloži postopke v zdravljenju z njegovega ožjega strokovnega področja. Bolniku je dolžan pojasnjevati stvari zdravnik, ki ga zdravi. Seveda je vprašanje, ali to tudi v resnici stori," pojasnjuje sogovornik.

Najprej razbiti led

Kot pravi dr. Zwitter, je pred začetkom zdravljenja zelo pomembno, da se zdravnik in bolnik čim bolje spoznata. Za to pa je potreben čas. Čas, ki presega običajnih deset minut, kolikor je zdravniku v dnevni ambulanti največkrat na voljo za posameznega bolnika. "Ko bolnik prvič pride v ambulanto, je praviloma zelo preplašen. Ne ve, kaj se bo dogajalo z njim in je največkrat tudi zelo slabo obveščen tako o bolezni kot o postopkih zdravljenja. Da mu pojasnimo vse, kar ga zanima in da tudi mi o njem izvemo čimveč, je treba več časa, vsaj pol ure, raje več." Ker je ambulanta vsak dan nabito polna bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje ali kontrolni pregled, je nemogoče hkrati opravljati tudi te uvodne, prve pogovore. To ne bi bilo pošteno ne do prvih ne do drugih bolnikov," razmišlja sogovornik in pojasnjuje, da so prav zaradi tega na njihovem oddelku začeli s posebno ambulanto, v kateri se novincem, če jih lahko tako poimenujemo, celoviteje posvetijo.
 
Pomen prvega stika

Prvi stik je zelo pomemben iz več razlogov, pojasnjuje sogovornik. "Med prvim obiskom moramo seveda natančno popisati bolnikove podatke v dokumentacijo. Določiti moramo lokacijo, vrsto in stadij tumorja ter bolnikovo splošno stanje. Toda to je le eden od ciljev prvega obiska. Med pomembnejšimi je to, da se bolje spoznamo s človekom: od kje je, kaj dela, kakšno je njegovo socialno ozadje. To ni nepomembno. Nasprotno. Preden nekoga začnemo zdraviti, moramo bolje spoznati njegov način življenja. Nikakor ne zato, ker bi želeli delati kakršnokoli selekcijo, saj tega nikoli ne počnemo. Ti podatki so pomembni predvsem zato, da vemo, kako moramo za bolnika oblikovati informacijo o njegovi bolezni, zdravljenju, prognozi. Če zdravimo zdravnika, bomo seveda uporabili drugačno dikcijo, kot če zdravimo preprostega človeka, ki si niti ne predstavlja, kaj je rak in ki morda še nikoli ni bil v bolnišnici," razlaga dr. Zwitter. "Eden od ciljev prvega stika je tudi ta, da razbijemo napetost, ki je praviloma vedno prisotna. Nobenega dvoma ni, da je človek, ki pride na onkološki inštitut z napotnico, pod stresom. Menim, da je prav, da mu na nekako pokažemo, da se življenje kljub bolezni ni ustavilo in da si bomo po najboljših močeh prizadevali, da ga potegnemo iz te situacije. Njegovo stisko skušamo vsaj omiliti. Vedeti moramo, koliko časa že trajajo težave, saj bomo sicer zdravili bolezen, ki traja tri tedne ali pa tri leta. Dati mu moramo informacije, toda še pred tem moramo izvedeti, od kod prihaja, kaj je po poklicu in razbiti napetost. Kot zdravniku in človeku se mi zdi pomembno, da se vsakemu bolniku skušam približati tudi osebno, da ga spoznam in skušam najti vsaj drobno nit, ki bi naju povezovala v skupnih interesih ali vsaj skupnih znancih. Zame je to zdravilno. Tudi jaz moram namreč sprostiti napetost."

Osveščati da, lagati ne

Je lažje delati z osveščenim bolnikom, nas je zanimalo. Bolniku je vsekakor treba povedati, kakšno je njegovo stanje, kakšne so možnosti zdravljenja in kaj boš z njim naredil, razlaga sogovornik. "Lagati mu nikoli ne smeš, seveda pa nikakor ne smeš tudi zmanjševati težav in mu vzbujati lažnega upanja. Ko govorimo o raku, ga vse pogosteje naslavljamo s kronično boleznijo, ki bo imela vzpone in padce, med katerimi bomo morali posredovati in poskušati umiriti stvari. Nikoli pa ne dajemo napovedi v mesecih, kajti to je neumnost, saj tega predvsem ne moremo. Napoved lahko daš za večje število ljudi, lahko izračunaš neko povprečje, ki pa nikoli ne velja za vsakogar. Na posameznika ne moreš prenesti napovedi. Strokovno nikakor ne vzdržijo."
Kot pojasnjuje dr. Zwitter, bolniki na teh obiskih veliko sprašujejo in poslušajo. Je zdravniku lažje delati z osveščenim bolnikom, ali je bolje, če ve čim manj? "Mislim, da je nemogoče delati z neosveščenim bolnikom. To je za mene enako, kot če bi se loteval zdravljenja, ne da bi prej preučil rentgenske slike. Če bolnik ne ve, kaj natanko se z njim dogaja, mu ne moreš dati terapije. Včasih slišim katerega od kolegov reči, da se ne bo pogovarjal s svojimi bolniki. To je povsem zgrešen pristop. Če se ukvarjaš z bolniki, se z njimi moraš pogovarjati. Velika večina konfliktov v medicini izvira iz slabe komunikacije. Iz tega, da zdravnik ne zna preskočiti in se postaviti v bolnikovo kožo, razmisliti, kaj je bolnik razumel in česa nemara ne, kaj je zanj sprejemljivo in kaj morda ni. Če bolnik ne ve, kakšne postopke mu predlagamo, se tudi sprašuje o njihovi smiselnosti, terapija pa je lahko celo fizično nevarna. Ne gre le za to, da nas bolnik, čigar pričakovanja se niso izpolnila, lahko toži, v takšnem primeru je lahko celo nevarna. Če bolnik, denimo, ne pozna neželenih učinkov, bo, namesto da bi se na te učinke takoj pametno odzval, rekel, da so mu zdravniki dali napačno terapijo. Toda največkrat ni napačna terapija, ampak je bila napačna komunikacija in potem lahko pride tudi do slabega izhoda bolezni. Če bolnik ne sodeluje in če v primeru zapletov ne ve, kaj naj naredi, če se boji poklicati zdravnika ali mu ta ni dostopen, lahko pride do zelo zoprnih zapletov. Zato je obveščenost bolnika že zaradi varnosti bolnika in zdravnika še kako pomembna. Zdravnik, ki se ne pogovarja z bolnikom, veliko tvega."

Komunikacija je nenehen proces

Dejstvo je, da je proces komunikacije in obveščanja bolnikov nenehen proces, je prepričan dr. Zwitter. "Ni rečeno, da bo bolnik že prvič razumel vse, kar smo mu povedali, niti ni rečeno, da se mu ne bodo porajala nova vprašanja. To je seveda povsem razumljivo. Zato je, ponavljam, odnos med bolnikom in zdravnikom res izredno pomemben. In ni vedno zdravnik v vlogi učitelja, pogosto je tudi obratno. Tudi sam sem se že veliko naučil od svojih bolnikov. Nekoč sem zdravil kovača, ki je koval podkve. Ko sem ga vprašal, kako se mu konji pustijo kovati in kako to, da ga noben ne brcne, mi je zelo resno odgovoril, da konja ne moreš kar takoj začeti zabijati. Najprej ga pobožaš in se z njim pogovoriš, potem bo sam dvignil nogo. Globoko sem se zamislil nad njegovimi besedami. Ta prispodoba s konjem se mi zdi zelo dobra. Ugotovil sem, da v medicini velja enako načelo. Tudi bolnika moraš najprej 'pobožati', se z njim pogovoriti in vzpostaviti stik, in šele ko si pridobiš njegovo zaupanje, lahko zdravljenje steče in bo verjetno tudi lažje potekalo. Če bi bolnika začel kar takoj brez uvoda 'zabijati', bi me verjetno tudi 'brcnil'," pomenljivo sklene razmišljanje o pomenu dobre komunikacije med bolnikom in zdravnikom dr. Matjaž Zwitter, ki je zdravnik že skoraj tri desetletja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rak , zdravljenje , zdravnik , bolnik , pogovor , komunikacija , odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.