Če se zdravnik in bolnik odločita, da je zdravljenje potrebno in bo prineslo več koristi kot dodatnih težav, je vrsta zdravljenja odvisna od več dejavnikov kot so razširjenost,  stopnje malignosti raka, od starosti bolnika in od njegovega splošnega zdravstvenega stanja. Na voljo je več oblik in vrst zdravljenja. Kirurške posege in hormonsko zdravljenje izvajajo urologi, medtem ko obsevanje ali kemoterapijo predpisujejo radioterapevti- onkologi.

Kirurško zdravljenje

Rak prostate lahko na grobo razdelimo na lokalni rak, na lokalno napredovali, ki poleg celotne prostate prerašča tudi v okolna tkiva, in na razširjen rak, ki je že zaseval v kosti, pljuča in bezgavke. Rak, ki je lokaliziran in v stadiju T1 in T2 ( po mednarodni klasifikaciji raka), je primeren za kirurško zdravljenje, čeprav se včasih šele pri operaciji in kasnejšem pregledu tkiva izkaže, da gre za T3 stadij.  Največ uspeha kirurgi dosegajo pri raku prostate, ki je v stadiju T1 in T2, in sicer v primeru, ko je rak omejen na samo prostato oziroma na en sam reženj prostate. V takem primeru, pravi dr. Kmetec, so dobri dolgoročni uspehi v smislu popolne ozdravitve bolnika.

Sama operacija je sicer tehnično zahtevna, vendar velja danes za rutinski poseg. Naši kirurgi jih opravljajo že več kot deset let. Pri operaciji si kirurgi prizadevajo odstraniti oboleli organ v celoti in v zdravo tkivo. Vedno se odstrani prostato v celoti s svojo ovojnico, to je predel, ki se nahaja med mehurjem in sečnico, skupaj s semenskimi mešički in bližnjimi bezgavkami. Takšno operacijo imenujemo radikalna- korenita. Po odstranitvi prostate se naredi še povezavo oziroma anastomozo med mehurjem in sečnico, da je ohranjena običajna pot za odvajanje vode. Poseg je zahteven in natančen predvsem v toliko, da ne pride do večje izgube krvi ali drugih možnih zapletov.

Potrebna previdnost

Čeprav operativni poseg ni izjemno zapleten, je skoraj rutinski, vendar pa zahteva izjemno natančnost in prepoznavanje anatomskih prilik okoli prostate,  zato mora kirurg vendarle paziti predvsem na dve stvari, ki lahko pomembno vplivata na kakovost življenja operiranega moškega. Prva je mišica zapiralka sečnice. Ta leži v neposredni bližini vratu prostate in kirurg med operacijo pazi, da čim več sečnice pusti proste in s tem ohrani njeno normalno delovanje.

Drug, prav tako pomemben vidik, pa je ohranitev živcev za erekcijo. Ker ti živci potekajo tudi ob prostati in sečnici, mora biti operater še posebej previden, ker bi poškodba živcev pomenila, da bo moški po operaciji impotenten. Operater je na to sicer pripravljen, razlaga sogovornik, vendar ga med operacijo včasih preseneti tumor, ki se razrašča v okolna tkiva in živce bolj, kot je pričakoval. Tako se v nekaterih primerih vendarle lahko zgodi, da živčne poti prereže. Vendar obstaja tudi v primeru poškodbe živčnih poti po operaciji pomoč v obliki tablet, injekcij ali v skrajnem primeru vstavitve proteze v spolni ud.

Drugače pa je operacija razmeroma varna in s seboj ne nosi bistvenih pooperativnih zapletov in nevarnosti.

Pomemben histološki izvid

Po operaciji vse odstranjeno tkivo pregleda patolog, ki tudi določi stopnjo malignosti in razširjenost raka prostate. Neredko se namreč zgodi, da je dokončni, pooperativni histološki izvid slabši, kot so predvidevali pri diagnostičnih postopkih. To se zgodi zato, razlaga dr. Kmetec, ker pri punkciji prostate, kjer punktirajo  na šestih do dvanajstih mestih, ne dobijo prave in celovite slike, zato se lahko zgodi, da dobijo do 25 odstotkov izvidov, v katerih je ocenjen stadij bolezni nižji od resničnega. Tega ugotovijo, kot rečeno, pri dokončnem histološkem pregledu, ki pa je možen šele po operaciji, ko je odstranjena vsa prostata.

Bolnike redno sledijo

Bolnike po operaciji ves čas redno spremljajo. To naredijo predvsem z meritvami PSA, ki je edini kazalnik, ali je stanje v redu ali pa, nasprotno, se nekaj dogaja. Po odstranitvi prostate morajo biti vrednosti PSA od 0 do 0,05 µg/l. Bistveno je, da vrednosti ne porastejo. Če začnejo vrednost rasti, razlaga dr. Kmetec, zdravnik posumi na možnost ponovitve ali recidiva bolezni. Če se to zgodi, to ne pomeni, da je bila operacija slabo izvedena, ampak je lahko v telesu po operaciji ostalo nekaj rakastih celic v okolnem tkivu,  ker je rak prostate prerasel kapsulo in celice, ki so rastle naprej  povzročajo porast PSA.

Ob začetnem porastu vrednosti PSA navadno z običajnimi preiskavnimi metodami ponovnega pojava raka niti ne moremo dokazati. Ravno zato se vse bolj uveljavlja mnenje, da je še pred operacijo smiselno bolnika zdraviti s hormonsko terapijo, da se rak v prostati čimbolj zameji in zmanjša aktivnost rakastih celic. Temu se pridružujejo tudi glasovi tistih zdravnikov, ki zagovarjajo mnenje o čim zgodnejšem zdravljenju raka prostate z vsemi sredstvi, ki so na voljo za zdravljenje. Mnenja o tem so še vedno zelo deljena, pravi sogovornik.