Sistemsko zdravljenje je, kot rečeno, sestavljeno iz hormonskega in citostatskega. Prvega uvajajo tako urologi kot internisti onkologi, medtem ko je citostatsko zdravljenje v domeni internistov onkologov.

Hormonsko zdravljenje najprej
 
Sogovornica poudarja, da je pri sistemskem zdravljenju raka prostate hormonsko zdravljenje še vedno zdravljenje prvega izbora. Kot pravi, se približno 80 odstotkov bolnikov ugodno odzove nanj in dosežejo dolgoletne zazdravitve. Hormonsko zdravljenje ob lokalnem zdravljenju (kirurugija, obsevanje ali oboje) izboljša možnosti celo ozdravitve. Ko pa je bolezen že v napredovalem stanju, ni več možno ozdravljenje, ampak le zazdravljenje. S hormonsko terapijo lahko danes zdravniki dosežejo že zelo lepe rezultate.

Prof. Čufer navaja enega svojih bolnikov, ki ima že dobrih deset let  zazdravljeno bolezen. »Zdi se mi pomembno, da bi se miselnost ljudi, ko govorimo o raku, spremenila. Rak danes nikakor ne pomeni več smrti in veliko oblik raka lahko že zelo uspešno ozdravimo ali vsaj zazdravimo, zato bi morali o njem razmišljati kot o kronični bolezni z značilnostmi, ki jih ima vsaka druga kronična bolezen. Nenazadnje tudi sladkorne bolezni nikoli ne moremo pozdraviti.«

Učinkovito, a z neželenimi učinki

Hormonsko zdravljenje je zelo učinkovito. Na voljo ga je več vrst. Če ena oblika hormonskega zdravljenja ni učinkovita, je vsekakor smiselno poskusiti s hormonskim zdravljenjem drugega reda, pri katerem uporabijo drugačno hormonsko zdravljenje.
Hormonska terapija je zelo učinkovita, vendar ima obenem tudi vrsto neželenih učinkov. Ti so drugačni kot citostatski in so posledica znižanja nivoja testosterona. Ko se ta v telesu moškega zniža, moški začne pridobivati težo, v telesu mu zastaja voda, začnejo mu rasti prsi, dobi bolj ženski izgled, poleg tega pa občuti tudi motnje v spolnosti. Teh učinkov in posledic hormonskega zdravljenja se zdravniki včasih premalo zavedajo, meni prof. Čufer, in pred njimi pogosto »zamižijo« in jih dajo »pod preprogo,« veseli, ker bolniki nimajo življenjsko ogrožujočih neželenih učinkov zdravljenja.

Tako razmišljanje ni najbolj na mestu, nadaljuje sogovornica in pojasnjuje: »Čeprav posledice hormonskega zdravljenja ne ogrožajo življenja zdravljenega bolnika, pa močno vplivajo na kakovost življenja in jo znižujejo, kar tudi ni zanemarljivo. Učinki so seveda prehodni in minejo, če nehamo s terapijo. Vendar pa je hormonsko terapijo zaradi učinkovitosti pri raku prostate uporabljamo dolgo in z njo pogosto  nadaljujemo tudi ob uvedbi kemoterapije. Takrat jo dodajamo v obliki LHRH agonistov, ki znižujejo delovanje žleze hipofize, ki sicer stimulira proizvodnjo testosterona v modih. Žal ta zdravila telesu naredijo isto kot kastracija, le da govorimo o farmakološki in ne operativno povzročeni. Farmakološka kastracija je blažja, zato ker je reverzibilna.«

Po hormonskem zdravljenju kemoterapija
 
Hormonsko zdravljenje je zelo učinkovito, žal pa se bolezen po več letih tovrstnega zdravljenja spremeni in rasti ter zasevanja celic ni več možno obvladovati s hormonskim zdravljenjem. Takrat je čas za citostatsko zdravljenje oziroma kemoterapijo. Rak prostate je bolezen, pri kateri je treba zelo razmisliti, kdaj je čas za katero od oblik zdravljenja, ki so na voljo. Še zlasti je pomembna odločitev o tem, kdaj je smiselno prekiniti hormonsko zdravljenje in namesto njega uvesti citostatsko, razlaga sogovornica. To je odločitev, ki je zdravniki ne sprejemajo čez noč, ampak kemoterapijo uvajajo s premislekom.

V kemoterapevtskem zdravljenju vrsto let ni bilo na voljo učinkovitih citostatikov. Tisti, ki so bili, so le nekoliko omilili bolečine, niso pa podaljšali preživetja niti niso prispevali k zazdravljenju. Zato so se zdravniki redko odločali za tovrstno zdravljenje. Takšno je bilo stanje do lanskega leta, ko je v uporabo prišel nov citostatik. Pred enim letom so bili objavljeni izsledki dveh velikih študij, razlaga prof. Čufer, ki sta jasno in nesporno dokazali, da ne le zmanjša bolečine in zasevke, izboljša pokretnost bolnika in s tem kakovost življenja, ampak tudi zazdravi bolezen. To pa pomeni, da bolniku podaljša življenje. To je za bolnike in zdravnike vsekakor dobra novica. Kljub temu pa citostatsko zdravljenje skoraj nikoli ne pride v poštev takoj, saj je vedno linija prvega izbora in najbolj učinkovito zdravljenje pri raku prostate hormonsko zdravljenje.

Vedno pod nadzorom

Bolnik ga prejme v obliki intravenske infuzije, ki jo prejema pod nadzorom strokovnega osebja. Ima določene neželene učinke, med njimi tudi alergično reakcijo. Sogovornica poudarja, da se to zgodi res zelo zelo redko, a zaradi maksimalne varnosti dan pred uvedeno kemoterapijo bolniki dobijo kortikosteroide, med infuzijo in še tri ure po njej pa so pod nadzorom zdravniškega osebja.

Neželeni učinki so sicer vsi tisti, ki so značilni za kemoterapevtsko zdravljenje. Najpogostejši neželeni učinki so spremembe v krvni sliki, ki se izražajo predvsem v obliki hudih padcev belih krvnih celic, kar posledično lahko pripelje do infektov ali sepse, ki lahko vodi celo v smrt. Tudi to se zgodi le izjemno redko. Pogostejša so blaga poslabšanja splošnega počutja in  bolečine v mišicah , bolnikom izpadajo lasje, kar bolnike na splošno moti, vendar pri starejših moških to ni tako hud problem. Dobra stran kemoterapije z omenjenim citostatikom je, da bolnikom skorajda ne povzroča slabosti in bruhanja. Včasih povzroča zastajanje vode, driske, težje dihanje in pri večjih odmerkih mravljinčenje rok in nog.

Število ciklusov, ki jih bolnik prejme, je individualno, odvisno od učinkovitosti zdravljenja in neželenih učinkov.. Prof. Čufer pravi, da s kemoterapijo zdravijo toliko časa, dokler je zdravljenje učinkovito in dokler ga bolnik lahko prenaša. Na Onkološkem inštitutu bolniki z rakom prostate prejmejo v povprečju okoli osem ciklusov kemoterapije. Trenutno kemoterapijo z docetaxelom prejema okoli deset bolnikov, predvidevajo pa, da naj bi v prihodnje na leto z njim zdravili med 50 in 60 bolnikov.

Sogovornica pravi, da jo dobro prenašajo, poročajo pa o rahlih bolečinah v mišicah in nekoliko mravljinčastih okončinah, sicer pa je njihovo počutje dobro. Sogovornica še pričakuje, da se bodo naši bolniki na zdravljenje s kemoterapijo odzvali enako dobro, kot se je tistih tisoč bolnikov, ki so sodelovali v veliki mednarodni klinični raziskavi, ki so vodili kanadski strokovnjaki. Slovenski centri v tej raziskavi niso sodelovali, so pa izsledke skrbno spremljali, iz prve roke pa jih je slovenskim strokovnjakom junija 2004 na svojem obisku v Sloveniji predstavil prof. Ian Tannock, ki je raziskavo vodil.

Prihodnost v biološkem zdravljenju

Prof. Čufer pravi, da na področju zdravljenja raka prostate trenutno poteka zelo veliko raziskav. Te so usmerjene predvsem v področje biologije raka prostate. Cilj raziskav je  najti biološke zakonitosti tega raka, s čimer bi lahko lažje ugotavljali za celotno zdravljenje zelo pomembne kazalnike, namreč ali se bo rak prostate razvijal počasi in bo dolgo časa ostal v latentni obliki, ali pa bo, nasprotno, agresiven in bo zelo hitro napredoval in zaseval. Ko so tovrstne biološke značilnosti raka znane, je nekoliko lažje  narediti zdravilo, ki bi učinkovalo prav na te značilnosti in ustavilo rast rakastih celic, še preden se te začnejo seliti po telesu v druga tkiva in organe. 

Prof. Čufer pravi, da pri zdravljenju bolnikov z napredovalim rakom prostate z omenjenim citostatikom na Onkološkem inštitutu v Ljubljani še nimajo veliko izkušenj, saj je bilo zdravilo šele pred nekaj meseci registrirano za zdravljenje raka prostate. Vendar ima osebno z omenjenim citostatikom veliko izkušenj pri zdravljenju bolnic z napredovalim rakom dojk, kjer so zabeležili zelo dobre rezultate zdravljenja. Po izkušnjah klinikov je eden najučinkovitejših novejših citostatikov, učinkovit pri številnih rakih: od raka dojke, raka pljuč, raka sečnega mehurja pa do raka prostate.