Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zdravljenje z obsevanjem

asist. mag Irena Oblak, dr. med.
asist. mag Irena Oblak, dr. med. (Foto: Diana Anđelić)

Rak širokega črevesja in danke

Obsevanje je ena od treh metod, ki jih najpogosteje uporabljajo pri zdravljenju rakave bolezni. O tej metodi zdravljenja, zakaj je potrebna in o tem, kakšni so pričakovani oziroma neželeni učinki obsevanja, smo se pogovarjali z asist. mag Ireno Oblak, dr. med., ki v novih, še vedno dokaj tesnih prostorih stavbe H Onkološkega inštituta, deli pisarno še z dvema kolegoma.

"Podobno kot pri kirurških posegih, gre tudi pri obsevanju za lokalno zdravljenje," je povedala. "Z ionizirajočimi žarki ubijamo rakave celice. Takšno zdravljenje je poceni, vendar učinkovito. Znano je, da smo tako sposobni pozdraviti približno 50 odstotkov rakavih bolnikov." Pri ozdravitvi ima 50 odstotkov zaslug kirurgija (odstranitev tumorja), 40 odstotkov radioterapija (lokalno uničenje tumorja) in 10 odstotkov sistemska terapija (citostatiki, hormonska terapija, biološka zdravila).

"Ko pri potrdimo, da ima bolnik rakavo bolezen, je najprej treba opraviti preiskave, s katero ugotovimo razširjenosti bolezni," je nadaljevala dr. Oblak. "Glede na te podatke se odločimo za zanj najprimernejše zdravljenje. V splošnem drži, da v primeru začetne oblike, to je lokalne bolezni, bolnika zdravimo samo lokalno z operacijo ali z obsevanjem, odvisno od pričakovanih koristi. Pri določeni velikosti tumorja in/ali vrsti rakave bolezni dosežemo boljše uspehe z operacijo, pri drugih pa z obsevanjem."


Pri razširjeni obliki običajno uporabljajo kombinirano zdravljenje: lokalno zdravljenje in sistemsko terapijo (KT, HT, biološka zdravila). Podobno je pri tumorjih prebavil. "Pri majhnih tumorjih zadostuje operativna odstranitev tumorja," je poudarila dr. Oblak, "pri večjih tumorjih in v primeru obolelih področnih bezgavk ali posameznih oddaljenih zasevkov pa je zdravljenje kombinirano (operacija, obsevanje, kemoterapija).«


Pri bolnikih po operaciji raka na želodcu, če so bile prizadete področne bezgavke, in pri raku danke, če je tumor prehajal v okoliško maščevje ali so bile prizadete področne bezgavke, v primeru radikalnega zdravljenja uporabljajo pooperativno obsevanje s sočasno kemoterapijo. Z dodatnim pooperativnim zdravljenjem skušajo preprečiti ponovitev bolezni.

Danko obsevajo pred operacijo

V zadnjih letih pri bolnikih s tumorjem danke, ki ima podobno razširjenost kot pri uporabi pooperativnega zdravljenja, uporabljajo predoperativno obsevanje s kemoterapijo ali brez nje. "Izkazalo se je namreč," je povedala dr. Oblak, "da je predoperativno obsevanje manj toksično in zato zagotavlja boljše uspehe zdravljenja. Tega uporabimo tudi v primeru, če zaradi lege tumorja bolniku grozi stoma, saj jo lahko preprečimo z zmanjšanjem ali uničenjem tumorja."
Pri bolnikih s planocelularnim karcinomom analnega kanala uporabljajo kot samostojno zdravljenje obsevanje, včasih tudi v kombinaciji s kemoterapijo. S takšnim zdravljenjem bolniku omogočijo ozdravitev in ohranitev obolelega organa, kajti po operativni odstranitvi ima tak bolnik stomo.

Obsevanje traja različno dolgo

Zanimalo nas je tudi, kako dolgo traja obsevanje.
"Obsevanje je lahko radikalna metoda zdravljenja in v takšnem primeru nameravamo takega bolnika pozdraviti, ali paliativno, kjer ozdravitve ne moremo omogočiti, lahko pa zmanjšamo ali izničimo bolnikove težave," je povedala gostja.


Glede na vrsto zdravljenja zdravnik predpišejo skupno obsevalno dozo, ki omogoči dosego cilja. Pri radikalnem zdravljenju praviloma predpišejo višje obsevalne doze, ki jih razdelijo na več odmerkov. Stremijo k temu, da ubijejo tumor in pri tem čimmanj poškodujejo sosednja zdrava tkiva. V tem primeru bolnika obsevajo dolgo, včasih celo 40-krat, kar traja osem tednov.


Dr. Oblak je dodala, da je v primeru paliativnega zdravljenja njihov cilj zmanjšati bolnikove težave in mu zaradi obsevanja ne povzročiti novih. "V takšnem primeru bolnika obsevajo z nižjo skupno dozo in krajši čas, včasih celo samo enkrat, odvisno od območja obsevanja in/ali bolnikovih težav." Različne vrste rakave bolezni so na obsevanje različno občutljive. Tudi istovrstni tumorji se razlikujejo po bioloških značilnostih in so zato različno občutljivi na zdravljenje.

Cilj: uničenje tumorja

"Naš cilj je uničenje tumorja," je na vprašanje o končnih učinkih in možnih zapletih odgovorila dr. Oblak, "pri tem pa se trudimo čimmanj prizadeti sosednja zdrava tkiva. Zlasti pri uporabi višjih obsevalnih doz lahko pričakujemo neželene pojave zdravljenja." Poznajo akutne, ki se pojavijo med zdravljenjem in praviloma izzvenijo po končanem obsevanju, ter kronične, ki se lahko pojavijo pozneje, po končanem zdravljenju in vztrajajo vse življenje.

Z rabo sodobnejših obsevalnih tehnik, zlasti ob pomoči 3-D planiranja, lahko zmanjšajo obsevalne volumne, predvsem na račun sosednjih, zdravih tkiv, posledično pa so tudi neželeni učinki manjši. Poudarila je, da je pri tem pomembno tudi bolnikovo dejavno sodelovanje in upoštevanje navodil med zdravljenjem. Možni so seveda tudi nepričakovani zapleti, kajti vsak posamezni človek je unikaten, je še dodala.

Obsevanje praviloma neprekinjeno

Obsevanj praviloma ne prekinjajo, kajti med premorom rakave celice ne čakajo, marveč rastejo in se množijo, pričakovani uspeh zdravljenja pa je s tem slabši. V redkih primerih, ko so res prisotni hudi neželeni pojavi, ki onemogočajo nadaljnjo zdravljenje, obsevanje za čim krajši čas prekinejo. Če se hočejo približati enakim pričakovanim uspehom zdravljenja, morajo takemu bolniku zvišati skupno dozo obsevanja, seveda če to dopuščajo sosednja zdrava tkiva. Praviloma za tri dni premora dodajo eno obsevanje. V redkih primerih zaradi čezmerne občutljivosti na obsevanje s hudimi sopojavi, tega ukinejo in poskusijo najti kako drugo obliko zdravljenja, ki bi bil za bolnika najprimernejša in bi zagotovila čim boljše rezultate.


"Bolnik ima lahko več zaporednih obsevanj," je razložila Irena Oblak, "omejuje pa nas dovoljena skupna doza, ki jo lahko sprejme posamezen organ oziroma tkivo. Po izkušnjah vemo, kakšne obsevalne doze so potrebne, da se posamezen tumor praviloma uniči.

Z zviševanjem skupne doze, večamo verjetnost popolnega uničenja malignih celic, vendar s tem škodujemo tudi sosednjim, zdravim tkivom in tako večamo neželene pojave zdravljenja. Že res, da s frakcioniranjem, to je z razdelitvijo skupne doze obsevanja na manjše odmerke, omogočimo zdravim tkivom obnovo in s tem manjšo okvaro, vendar so nam znane tolerančne (dopustne) doze obsevanja za zdrava tkiva, pri katerih je pojavnost neželenih pojavov še sprejemljiva."

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

rak , radioterapija , onkologija , operacija , danka , črevo , odstranitev , kirurško zdravljenje , obsevanje , rak debelega črevesa in danke , kolorektalni rak , rak širokega črevesa , kolon , rektum , rakava bolezen , lokalno zdravljenje , stoma

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.