Je zloba prirojena ali privzgojena?

Zdi se, kot da nekateri ljudje, ki nas obdajajo, drugačni kot zlobni ne znajo biti; vse, kar rečejo ali storijo, vsak njihov pogled ali sumljivo privihane ustnice izraža slabe namere, cinizem, posmehovanje, obsojanje. Je zloba prirojena ali privzgojena, plod genov ali okolja, trenutni vzgib ali zakoreninjena navada? Etologi bi si bili enotni, da so ljudje v primerjavi z drugimi vrstami nadpovprečno zlobni in agresivni. Evolucionisti bi dodali, da je tako verjetno zato, ker je zgodovina človeškega razvoja favorizirala agresivno vedenje (ali po Darwinu, preživetje najmočnejšega). Zloba je dejansko splet več okoliščin, v svojih milejših oblikah pa je zlahka premagljiva.

Znanstveniki se najpogosteje ukvarjajo s preučevanjem izvora zla in zlobe med dvema poloma: geni (dednost) na eni in okoljem na drugi strani. Strinjajo se, da ne obstaja gen, ki bi sam po sebi sprožal zlobo in z njo povezana (negativna, kriminalna) dejanja ali vedênja. Menijo tudi, da zloba ni povezana z eno samo konkretno življenjsko okoliščino. Zlobno vedenje naj bi bilo povezano s kombinacijo genov, ki so v interakciji z napačnim okoljem (denimo z revščino).

Zadnje študije na področju raziskovanja kriminalnega vedenja in agresivnosti kažejo, da gre pri približno polovici zlobnega vedenja ter nevroloških in hormonskih problemov za dednost (gensko pogojenost). Dokazi za to obstajajo v primeru shizofrenije (nekoč je veljalo, da jo v celoti pogojuje posameznikovo življenjsko okolje). Dokazano je tudi, da obstaja večja verjetnost, da bodo otroci, ki so jih starši zlorabljali in zanemarjali, pozneje v življenju zagrešili kako kriminalno dejanje.

Ko govorimo o zlobi, ne moremo mimo vpliva hormonov na človeško vedenje, kar zlasti velja za testosteron. Testosteron je izredno močen hormon, ki usmerja fiziološki razvoj moških. Znanstvenikom je šele nedavno uspelo dokazati, da lahko v veliki meri prispeva k agresivnemu in celo nasilnemu vedenju ljudi. Laboratorijski poskusi so pokazali, da je odsotnost enega samega gena, ki je potreben za tvorjenje dušikovega oksida (pomembna možganska spojina), miši spreobrnila v nasilne in asocialne, in to do te mere, da so jih morali ločiti od ostalih živali. Znanstveniki domnevajo, da dušikova kislina vpliva na serotonin, tako imenovani hormon sreče, ki igra glavno vlogo pri občutenju sreče in preprečuje agresivnost. Če imamo serotonina dovolj, nas prevevata zadovoljstvo in dobro razpoloženje – in nasprotno: če nam ga primanjkuje, se poveča možnost za negativno vedenje.

Pri razumevanju zlobe je s kemijsko-fizikalnega vidika pomembno poznavanje encima z imenom monoamin oksidaza, tj. encima, ki katalizira oksidacijo monoaminov. Pomanjkanje ali presežek monoamin oksidaze je vzrok za nastanek motenj, kot so depresivnost, motnje pozornosti, socialne fobije, nagnjenje h kriminalu, zloraba drog, motnje osebnosti, predispozicije za nasilje itn.