Povedati otrokom?Vprašanje, ali o zunajzakonski avanturi katerega od staršev povedati otrokom, je eno od najpogostejših. Ko otroci vedo, da je nekaj narobe, ne vedo pa, kaj, si navadno predstavljajo, da je to zaradi njih. Zato morajo biti deležni določenega pojasnila za kakršenkoli čustven pretres, ki ga vidijo in občutijo pri starših. Toda pri tem ni preprostih navodil, ki bi jim lahko sledili. Vsak starš mora sam sprejeti odločitev. Pri tem velja biti iskren. Če kaj, se bodo otroci iz takšne odkritosti naučili ceniti pomen iskrenosti. Kajti otroci se najbolje učijo iskrenosti tako, da jo doživljajo v primarni družini.Pri spraševanju o tem, ali, kdaj in kako povedati otrokom, gre torej bolj za vprašanje, kdaj in kako, ne pa tudi, ali jim sploh povedati. Seveda mora biti to del širšega odkritega pogovora o raznovrstnih seksualnih temah - seveda na ravni, primerni otrokovi starosti. Z učenjem in dejanskim uresničevanjem iskrenosti v odnosu do otrok povečujemo možnost, da se bodo razvili v seksualno odgovorne odrasle ter se izogibali varanju in prevaram. Kajti tajnost in laganje, ki se ju naučimo kot najstniki, ko skrivamo seksualne dejavnosti pred starši, je enake vrste, kot sta tajnost in laganje, ki ju uporabljajo odrasli v svojih zunajzakonskih aferah. "Povedati otrokom" je torej del širše odgovornosti, je pripravljanje otrok, da se bodo v svojih prihodnjih intimnih odnosih znali soočati s težavami in se jim izogibati. Ob odkritju nezvestobe je partnersko zvezo/zakon resda možno rešiti, vendar to ni lahka naloga. Ničesar pa ni vredno popravljati in ohranjati, če nezvesti partner ne pokaže empatije do bolečine, ki jo je povzročil, in če ne prevzame odgovornosti za svoje izbire, ne glede na vse druge težave v zakonu. Temelj vsakega partnerskega odnosa je zaupanje in prav porušenje vzajemnega zaupanja naredi iz nezvestobe resnično travmo. Prevara namreč ni zgolj seks, temveč tudi skrivno oblikovanje čustvene bližine s tretjo osebo, medtem ko stari partner deluje na povsem drugih predpostavkah glede odnosa. |